Slepilo v belem

Pa smo ga dočakali. Zdravstveni sistem 2.0, zdravstvo sprememb. Kakšnih že? Na čelo Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki vsako leto upravlja 2,5 milijarde evrov sredstev zavarovancev, prihaja Marjan Sušelj. »Novi« direktor ZZZS, ki bi ga le stežka označili s tem pridevnikom, saj gre pravzaprav za starega mačka slovenskega zdravstvenega zavarovalništva in s tem zdravstvenega sistema. Pred polletnim obdobjem na položaju v. d. direktorja ZZZS je vrsto let vodil ljubljansko območno enoto, ki na leto porabi približno 60 odstotkov proračuna ZZZS, v katerem službuje že večji del svoje profesionalne kariere, torej vse od začetkov v 90. letih prejšnjega stoletja. V odločitvi poslancev, ki so Sušlju najprej odrekli podporo, a se nato z njegovim imenovanjem strinjali, tako ni videti želje po spremembah, prej nasprotno.

Morda pa preseneti: »Vsekakor je treba poiskati dodatne denarne vire za ta obseg zdravstvenih storitev ali pa se odločiti, kaj je manj pomembno za zavarovance, in to prepustiti samoplačništvu. Nepriljubljeno, a vsega se ne bo dalo zagotoviti iz sedanjih virov,« je dejal pred časom.

Ministrica za zdravstvo Milojka Kolar Celarc mu je dala vsekakor dobro popotnico za novo službo – darilo v obliki dodatne pol milijarde evrov, s katerimi bo razpolagal ZZZS po implementaciji zdravstvene reforme. Sušljev proračun bo že čez nekaj let znašal okoli tri milijarde evrov ali skoraj osem odstotkov BDP.

V zadnjem stavku se skriva tudi srž zdravstvene reforme, ki jo je tako težko imenovati, saj se precej bolj ukvarja z iskanjem sredstev v žepih državljanov kakor z zdravstvom in vsem dobro znanimi težavami. Za kakovost zdravstvenih storitev v reformi tako rekoč ni prostora. Odpravo čakalnih vrst naj bi rešila uvedba novih napotnic z dodatnimi (!) stopnjami nujnosti, za vse drugo pa naj bi poskrbela reorganizacija v zdravstvenih zavodih, kjer je problem prav organizacija. Prav tako ni veliko govora o povečanju števila zdravnikov, ki že nekaj let ne zmorejo več pritiskov vse starejšega in kronično obolelega prebivalstva.

Ne, pravzaprav ne gre za zdravstveno, ampak bolj za davčno reformo, ki se bolj ukvarja s statusom bolniških in s tem stroški, ki so jim izpostavljeni delodajalci, kakor z zdravjem državljanov. Za reformo, ki jo zanima spreminjanje poti in zneskov, ki jih bodo državljani plačevali v skupno malho zdravstva. Za progresivno višanje bremen premožnejšim in malenkostno razbremenitev manj premožnih. Pa bo to res dovolj za korenite spremembe?

Upanje na ureditev zdravstva ostaja, v realnosti pa bomo kljub centralni bazi cen zdravstvenih pripomočkov verjetno še naprej preplačevali žilne opornice, čakali v vrstah in nemočno gledali korupcijsko predstavo. Manj premožni Slovenci se bodo ob tem lahko tolažili zgolj z dejstvom, da so pijavke v zdravstvu še precej bolj kot njih opetnajstile soseda, ki se prevaža v novem passatu.