Smrtni bolnik

Bosanci se lahko preštevajo do neskončnosti in še dlje. Matematične akrobacije ne bodo spremenile dejstva, da so rezultati prvega popisa po letu 1991 posledica skoraj štiriletne krvave vojne v BiH. Tudi če se bodo v Republiki Srbski, ki zavrača objavljene rezultate, prešteli po drugačnih merilih in uporabljali podatke, ki bodo po njihovi meri in okusu, to ne bo vplivalo niti na ustavno ureditev države niti na življenje njenih preživelih prebivalcev. Čeprav je daytonska ustava za ene prisilni jopič, za druge pa varuh nacionalnih interesov, ustavni mehanizmi varovanja narodov in entitet niso odvisni od številnosti posameznega naroda.

Popis prebivalstva je pomembno politično vprašanje, ker se sedanja politična garnitura na oblasti zaveda, da se bodo prej politično upokojili, kot bo BiH postala članica EU. Nanjo gledajo kot na privlačno mladenko, ki jim čez dve desetletji, ko bi jo morda lahko stisnili v svoj objem, ne bo pomenila ničesar več. Še naprej zato streljajo iz vseh topov, kot strelivo pa jim pride prav tudi etnično čiščenje.

Bošnjaki imajo prav, da bi izbris nerezidenčnega prebivalstva pomenil nadaljevanje etničnega čiščenja. Srbi so uporabili vse mogoče metode, ne le genocid, ki ga ne priznajo, da bi zaokrožili ozemlje, za katero so se odločili, da jim pripada. Po vojni so tudi storili vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečili vrnitev pregnancev ali zagrenili življenje povratnikom. Ker se mnogi po njihovi zaslugi ne morejo vrniti na do tal požgane domove, bi bilo krivično, če bi ljudem, ki nimajo stalnega bivališča, kar povprek odvzeli državljanske pravice.

V Srbski se sklicujejo tudi na argument, da so bili Srbi prav tako žrtve etničnega čiščenja v federaciji, kjer živi le peščica srbskega prebivalstva. Te njihove trditve niso povsem za lase privlečene. Še posebno na začetku vojne, ko so muslimanske sile sodelovale z razvpitimi kriminalci, so v strahu za lastna življenja tudi Srbi, ki so jih Muslimani pogosto zadržavali kot talce, bežali na vse strani sveta. Če se ne zgledujemo po Bosancih, pa je mogoče brez štetja ugotoviti, da je večina Srbov zapustila federacijo prostovoljno. Ko so jim vrnili odvzete nepremičnine, so jih prodali in čez noč zapustili nepriljubljeno »muslimansko državo« na evropskem dvorišču.

Če bi Bosanci in njihovi upravljavci hoteli reševati probleme po zdravi pameti, bi na razumni rok omejili pravico diaspore, da soodloča o njihovi usodi. Ni prav higienično, da bi ljudje, ki se ne nameravajo vrniti v matično domovino, še stoletja vplivali na strukturo oblasti ali delili rojake po njihovi etnični in verski pripadnosti. Nemara bi Buda svetoval Bosancem, naj se ne zatekajo v meditacijo ali asketizem, ampak naj bodo raje zmerni v svojih ravnanjih, ker bodo še dolgo prisiljeni živeti vsaj drug poleg drugega. Čeprav je Bosna pacient, ki je bolan na smrt, namesto da bi se zdravila, parlamentira v neskončnost.