Splošna zmaga na Brdu

Kakšna prihodnost je pred Nogometno zvezo Slovenije, potem ko je v četrtek dobila četrtega predsednika v samostojni Sloveniji? Tako se sprašujejo člani nogometne družine po zmagi Radenka Mijatovića, ki je na Brdu prepričljivo porazil tekmeca Matjaža Nemca.

Nekateri menijo, da bo novi prvi človek NZS le sledil navodilom predhodnika in že sprejeti strategiji 2015–2020, ki jo je NZS sprejela skupaj s strokovnjaki z ekonomske fakultete. Takšen scenarij ni najbolj verjeten; kdor ne pričakuje vsaj delnih sprememb v primerjavi z vladavino Aleksandra Čeferina, živi v zmoti. Kompleksna športna organizacija se iz leta v leto prilagaja zahtevam Uefe in Fife ter sledi globalnim trendom, tudi Mijatović bo moral čim prej predstaviti svoj slog vodenja zveze. Ta bo v marsičem drugačen od vodstvenih praks, ki so jih uveljavili Rudi Zavrl, Ivan Simič in Čeferin. Prej bo vidna njegova roka, prej bo izbral ustrezne sodelavce, bolje bo zanj, za zvezo in nogomet.

V prihodnjih štirih letih bo delovanje najbogatejše športne zveze pri nas pod posebnim drobnogledom. Prvič, ker NZS premore 30 zaposlenih, pod svojim dežnikom pa združuje 38.075 registriranih nogometašev, 988 sodnikov in 1440 trenerjev. To pomeni, da je v nogomet – neupoštevaje število novinarjev, organiziranih navijačev in poslovnih partnerjev – prek družinskih vezi neposredno vpetih najmanj 200.000 državljanov, prav vsak na sončni strani Alp pa vsaj bežno pozna koga, ki deluje v nogometu. In drugič, ker bo lahko novi predsednik NZS unovčil dejstvo, da je na čelu najbogatejše športne inštitucije na svetu Slovenec, ki je 14. septembra opozoril nase z zgodovinskim podvigom v Atenah. Z drugimi besedami: kot EU tudi Uefa premore svoje strukturne in investicijske sklade, tudi Uefa želi enakomeren regionalni razvoj članic.

Mijatović se lahko samozavestno loti izzivov. Dobil je podobno prepričljivo podporo delegatov kot Čeferin v Atenah, odločno lahko uveljavi svoj program. Če bi združili volilne programe Mijatovića, Simiča in Nemca, jih spravili čez skupno sito in izluščili najboljše predloge, bi dobili odličen dokument z jasno vizijo. Če bi Mijatoviću uspelo uresničiti vsaj petino obljub vseh treh, bi slovenski nogomet čez štiri leta kotiral najvišje v regiji.

Lahko bi rekli, da je šlo na Brdu za vsesplošno zmago. Mijatović je tako in tako uresničil svoje sanje, kot nogometni funkcionar bo težko segel višje. Tudi Matjaž Nemec nam je priznal, da je v kratki volilni kampanji doživel več kot kadarkoli v politični karieri. Udeležba v predsedniški tekmi ga je obogatila z izkušnjami in močno povečala njegovo prepoznavnost med Slovenci, kar bi mu lahko prišlo prav veliko prej, kot se zdi. In tudi Mijatović je lahko Nemcu hvaležen za vztrajanje do konca; njegova zmaga je bila tako še bolj legitimna.