Tožilstvo ima problem

Vodja specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan ima najverjetneje prav, ko pravi, da se razsežnosti sodniških odločitev glede »zastaranja« kazenskega pregona v dveh letih po koncu izvajanja posebnih preiskovalnih ukrepov še ne zavedamo. Tožilcem, ki preganjajo najhujše kriminalce in ki jim marsičesa ne morejo dokazati, ne da bi se »usedli« na njihova napredna komunikacijska sredstva in še kam, dve leti najbrž hitro mine. Toda najvišja ustavnosodna instanca je presodila – in tej odločitvi je sledilo ljubljansko višje sodišče –, da je to dovolj dolga doba, da nekaj storijo.

In primer tožilke Blanke Žgajnar, ki preganja Zorana Jankovića, je padel prav na tem: da po dveh letih ni storila nič oziroma da je storila prepozno. Odločitev višjega sodišča celotno tožilsko organizacijo postavlja pred preizkušnjo. Vrh tožilstva si je za prednostno nalogo zadal pregon zahtevnega gospodarskega in drugega kriminala, na tej poti so mu po njegovi presoji zdaj spodrezali krila.

Takšna ocena je gotovo pretirana. Ne gre za to, da bi postopki zdaj drug za drugim padali. Sporočilna vrednost sodniške odločitve je, da mora tožilec, ki ima nekoga dve leti pod drobnogledom, po tem času vendarle povedati, kako bo proti njemu ukrepal: bo zahteval sodno preiskavo, bo vložil neposredno obtožnico ali ne bo storil ničesar. Kdor se znajde v kolesju (pred)kazenskih postopkov, v njem ne more biti v neskončnost. Če se je država – in tožilci so oblast – za nekoga odločila, da je ravnal zoper njen red, potem mora svoje delo opraviti v razumnem roku. Imeti nekoga več let »zgolj« na statusu obdolženca, je pod ustavno dopustnim minimumom.

Upoštevajoč tudi nedavne javne objave ovadb proti Jankoviću in nespretno izgovarjanje tožilstva, kdo je za to odgovoren, daje slutiti, da ima tožilstvo resen problem.