Tudi skrbi so nam v pomoč
Občutek zaskrbljenosti ni tako negativen, kot se zdi na prvi pogled.
Odpri galerijo
Zoran Milivojević FOTO: Jure Eržen/Delo
Čeprav imajo številni ljudje zaradi pretirane zaskrbljenosti težave, je sama zaskrbljenost zelo koristno občutenje. Je pa značilna zgolj za ljudi, saj živali nimajo miselne sposobnosti, da bi si nekaj vnaprej predstavljale, prav to pa je tisto, kar omogoča zaskrbljenost. Kako torej razumeti zaskrbljenost in kaj je pozitivna plat tega neprijetnega občutenja?
Kot primer lahko vzamemo odnos do prihodnjih dogodkov. Ker ljudje niso jasnovidni, ne morejo z gotovostjo vedeti, kako bodo potekale različne pomembne stvari. Si pa lahko zaradi svojih miselnih zmogljivosti predstavljajo različne možnosti. Tako lahko domnevajo, da bodo stvari potekale po nekakšnem pozitivnem scenariju ali pa da se bo vse skupaj obrnilo v različne negativne smeri. Kadar si predstavljajo, da bo nekaj, kar je zanje izredno pomembno, šlo v negativno smer, postanejo zaskrbljeni.
To predstavljanje negativnih scenarijev ima dvojno korist. Prva je, da lahko negativni scenarij preprečimo, druga pa, da se na takšnega, ki ga ni mogoče preprečiti, ustrezno pripravimo.
Ko nekdo pomisli, da bi nekaj, kar je zanj izjemno pomembno, zaradi določenih razlogov lahko zašlo v napačno smer, se vpraša, kaj bi lahko storil v sedanjosti, da bi preprečil razvoj takšnega scenarija. To ni zgolj intelektualno dejanje, saj ga neprijetno občutenje zaskrbljenosti spodbudi, da se v sedanjosti loti akcije in s tem zmanjša morebitno neprijetnost. Tako si nekdo, ki se na poletne počitnice odpravlja s starejšim avtom z veliko prevoženimi kilometri, predstavlja, da ga lahko nekje na poti sredi noči preseneti okvara, zaradi česar bi se z družino znašel v zelo neprijetnem položaju. Zato se pred odhodom odpravi k avtomehaniku, ki preveri vse ključne dele avtomobila.
Ko si nekdo predstavlja negativni scenarij, ki ga je nemogoče preprečiti, je prav zaskrbljenost tisto občutenje, ki ga pripravi do tega, da razmisli, kako bi bilo treba ravnati, če bi se pojavile težave. Človek ima čas, da se vnaprej pripravi in ugotovi, kakšen odziv bi bil v določenih okoliščinah najbolj primeren. Torej bo s seboj v prihodnost odnesel nekaj, kar bo potreboval, če se bo v resnici začel uresničevati predvideni scenarij. Tako lahko, na primer, mati, ki se odpravlja na počitnice z zdravim otrokom, še pred odhodom pomisli na to, da lahko otrok zboli, in vzame s seboj nekaj nujno potrebnih zdravil, tako da je na morebitno težavo vnaprej pripravljena.
Torej je občutek zaskrbljenosti, čeprav je neprijeten, zelo koristen. Prav zaradi tega, ker je neprijeten, nas namreč spodbudi, da vnaprej ukrepamo z namenom, da nekaj preprečimo ali se na to pripravimo. Če ne bi nikoli razmišljali o bodočih negativnih scenarijih in če ne bi nič naredili za to, da jih preprečimo ali se nanje pripravimo, bi bilo naše prihodnje življenje veliko bolj negotovo in tudi tvegano.
Kombinacija optimizma in pesimizma je dobro življenjsko vodilo.
Čustveno pismen človek sprejema zaskrbljenost kot koristen občutek, razume njeno logiko in počne tisto, v kar ga usmerja. Ko dojame, da je zaskrbljen, se vpraša: bi se lahko iz tega razvilo kaj neprijetnega? Lahko kaj naredim, da to preprečim? Če ne morem preprečiti, kako naj sicer ukrepam na najboljši mogoč način? Posameznik je tako bolj pripravljen na prihodnost in se zato počuti bolj varnega. Zaskrbljenost je izpolnila svoj namen in takrat si lahko posameznik dovoli, da preneha biti zaskrbljen.
Najbolje je, kadar je nekdo zaskrbljen takrat, ko je to potrebno, na način, kot je potrebno, in toliko, kolikor je potrebno. To pomeni, da v nobenem primeru ni dobro, kadar kdo poskuša zatreti to občutenje, kakor svetujejo različne šole »pozitivnega razmišljanja«, po drugi strani pa prav tako ni dobro, kadar je kdo preveč in prepogosto zaskrbljen, tako da postane zaskrbljenost njegovo običajno stanje.
Obstaja več razlogov, zaradi katerih so ljudje pretirano in kronično zaskrbljeni. Pretirano vestni mislijo, da so odgovorni tudi za stvari, za katere v resnici niso. Zato jih skrbi tudi tisto, kar jih ne bi smelo skrbeti. Obstajajo tudi ljudje, ki občutijo nedoločen strah – tesnobo ali anksioznost. Ta se pojavlja zato, ker so prepričani, da se ne morejo dovolj dobro spopadati s svojo življenjsko situacijo. Ker se ne zavedajo pravega razloga svojega »neopredeljenega strahu«, ga poskušajo sebi pojasniti in se z njim spopadajo tako, da ga spremenijo v stalno zaskrbljenost za to ali ono situacijo.
Zaskrbljenost igra v naših življenjih koristno vlogo, vendar mora biti vedno v ravnovesju z drugimi občutenji. Tako kot se v resničnem življenju ne dogajajo samo negativne stvari, ampak doživimo tudi vrsto pozitivnih dogodkov, je treba imeti tudi do prihodnosti dvojen odnos. Po eni strani je treba domnevati, da bo razvoj dogodkov pozitiven, da se bodo naše želje in cilji uresničili – da bomo uspešni. Takšni miselni tokovi nas izpolnijo z občutkom življenjske energije in nam dajo polet, da se podamo v prihodnost. Po drugi strani nas občutki zaskrbljenosti in dvomov pripravijo na ovire, ob katere bomo trčili na tej poti, in nam pomagajo, da se nanje pripravimo in jih zato tudi lažje premagujemo. Če postane takšna kombinacija optimizma in pesimizma naše življenjsko vodilo, potem je ta dvojni odnos do prihodnosti zagotovo najboljša izbira, saj nam pomaga zmanjšati tveganja, hkrati pa nam omogoča, da smo uspešni na tistih življenjskih področjih, ki so za nas najpomembnejša.
Nič ni gotovo
Kot primer lahko vzamemo odnos do prihodnjih dogodkov. Ker ljudje niso jasnovidni, ne morejo z gotovostjo vedeti, kako bodo potekale različne pomembne stvari. Si pa lahko zaradi svojih miselnih zmogljivosti predstavljajo različne možnosti. Tako lahko domnevajo, da bodo stvari potekale po nekakšnem pozitivnem scenariju ali pa da se bo vse skupaj obrnilo v različne negativne smeri. Kadar si predstavljajo, da bo nekaj, kar je zanje izredno pomembno, šlo v negativno smer, postanejo zaskrbljeni.
To predstavljanje negativnih scenarijev ima dvojno korist. Prva je, da lahko negativni scenarij preprečimo, druga pa, da se na takšnega, ki ga ni mogoče preprečiti, ustrezno pripravimo.
Ko nekdo pomisli, da bi nekaj, kar je zanj izjemno pomembno, zaradi določenih razlogov lahko zašlo v napačno smer, se vpraša, kaj bi lahko storil v sedanjosti, da bi preprečil razvoj takšnega scenarija. To ni zgolj intelektualno dejanje, saj ga neprijetno občutenje zaskrbljenosti spodbudi, da se v sedanjosti loti akcije in s tem zmanjša morebitno neprijetnost. Tako si nekdo, ki se na poletne počitnice odpravlja s starejšim avtom z veliko prevoženimi kilometri, predstavlja, da ga lahko nekje na poti sredi noči preseneti okvara, zaradi česar bi se z družino znašel v zelo neprijetnem položaju. Zato se pred odhodom odpravi k avtomehaniku, ki preveri vse ključne dele avtomobila.
Ko smo zaskrbljeni, se pripravimo na reševanje problema. FOTO: Shutterstock
Čas, da se pripravimo
Ko si nekdo predstavlja negativni scenarij, ki ga je nemogoče preprečiti, je prav zaskrbljenost tisto občutenje, ki ga pripravi do tega, da razmisli, kako bi bilo treba ravnati, če bi se pojavile težave. Človek ima čas, da se vnaprej pripravi in ugotovi, kakšen odziv bi bil v določenih okoliščinah najbolj primeren. Torej bo s seboj v prihodnost odnesel nekaj, kar bo potreboval, če se bo v resnici začel uresničevati predvideni scenarij. Tako lahko, na primer, mati, ki se odpravlja na počitnice z zdravim otrokom, še pred odhodom pomisli na to, da lahko otrok zboli, in vzame s seboj nekaj nujno potrebnih zdravil, tako da je na morebitno težavo vnaprej pripravljena.
Torej je občutek zaskrbljenosti, čeprav je neprijeten, zelo koristen. Prav zaradi tega, ker je neprijeten, nas namreč spodbudi, da vnaprej ukrepamo z namenom, da nekaj preprečimo ali se na to pripravimo. Če ne bi nikoli razmišljali o bodočih negativnih scenarijih in če ne bi nič naredili za to, da jih preprečimo ali se nanje pripravimo, bi bilo naše prihodnje življenje veliko bolj negotovo in tudi tvegano.
Kombinacija optimizma in pesimizma je dobro življenjsko vodilo.
Preveč ni dobro
Čustveno pismen človek sprejema zaskrbljenost kot koristen občutek, razume njeno logiko in počne tisto, v kar ga usmerja. Ko dojame, da je zaskrbljen, se vpraša: bi se lahko iz tega razvilo kaj neprijetnega? Lahko kaj naredim, da to preprečim? Če ne morem preprečiti, kako naj sicer ukrepam na najboljši mogoč način? Posameznik je tako bolj pripravljen na prihodnost in se zato počuti bolj varnega. Zaskrbljenost je izpolnila svoj namen in takrat si lahko posameznik dovoli, da preneha biti zaskrbljen.
Najbolje je, kadar je nekdo zaskrbljen takrat, ko je to potrebno, na način, kot je potrebno, in toliko, kolikor je potrebno. To pomeni, da v nobenem primeru ni dobro, kadar kdo poskuša zatreti to občutenje, kakor svetujejo različne šole »pozitivnega razmišljanja«, po drugi strani pa prav tako ni dobro, kadar je kdo preveč in prepogosto zaskrbljen, tako da postane zaskrbljenost njegovo običajno stanje.
Obstaja več razlogov, zaradi katerih so ljudje pretirano in kronično zaskrbljeni. Pretirano vestni mislijo, da so odgovorni tudi za stvari, za katere v resnici niso. Zato jih skrbi tudi tisto, kar jih ne bi smelo skrbeti. Obstajajo tudi ljudje, ki občutijo nedoločen strah – tesnobo ali anksioznost. Ta se pojavlja zato, ker so prepričani, da se ne morejo dovolj dobro spopadati s svojo življenjsko situacijo. Ker se ne zavedajo pravega razloga svojega »neopredeljenega strahu«, ga poskušajo sebi pojasniti in se z njim spopadajo tako, da ga spremenijo v stalno zaskrbljenost za to ali ono situacijo.
Pogumno v prihodnost
Zaskrbljenost igra v naših življenjih koristno vlogo, vendar mora biti vedno v ravnovesju z drugimi občutenji. Tako kot se v resničnem življenju ne dogajajo samo negativne stvari, ampak doživimo tudi vrsto pozitivnih dogodkov, je treba imeti tudi do prihodnosti dvojen odnos. Po eni strani je treba domnevati, da bo razvoj dogodkov pozitiven, da se bodo naše želje in cilji uresničili – da bomo uspešni. Takšni miselni tokovi nas izpolnijo z občutkom življenjske energije in nam dajo polet, da se podamo v prihodnost. Po drugi strani nas občutki zaskrbljenosti in dvomov pripravijo na ovire, ob katere bomo trčili na tej poti, in nam pomagajo, da se nanje pripravimo in jih zato tudi lažje premagujemo. Če postane takšna kombinacija optimizma in pesimizma naše življenjsko vodilo, potem je ta dvojni odnos do prihodnosti zagotovo najboljša izbira, saj nam pomaga zmanjšati tveganja, hkrati pa nam omogoča, da smo uspešni na tistih življenjskih področjih, ki so za nas najpomembnejša.
