Tiskane izdaje
Prav neverjetno je, kako daleč pripelje nesposobna politika dveh držav. Posamezniki morajo trpeti zato, ker se najvišji predstavniki ljudstva ne znajo civilizirano dogovoriti o meji. Na hrbtih desetih ali 15 ribičev bi radi prelomili mejo na morju. Pri tem ni pomembno, kakšno ceno naj plačujejo tisti, ki podstavljajo hrbet. Ne samo ribiči, še tisoči drugih trpijo, ker se državniki niso sposobni dogovoriti, in ne manjka veliko do poglobitve sovraštva med narodoma.
Dokaz je primer običajnega kupca svežih rib iz slovenske Istre, ki se odpelje v Savudrijo in hoče kupiti kilogram rib od hrvaškega ribiča, potem pa malce nerodno postavljena beseda sproži konflikt. Dokler se konča pri besedah, je eno, ampak pretirana politična vnema hitro zaneti kaj več. Zato so besede dveh odvetnikov, ki ponujata pomoč običajnim smrtnikom, da preživijo politične nesmisle, dragocen trenutek za premislek. V preteklosti sta bila dober zgled dva najvišja državnika. Ivica Račan in Janez Drnovšek, ki sta se znala dogovoriti. Očitno je bilo preveč nasprotnikov sožitja na terenu, da bi se lahko že leta 2001 zmenili kot ljudje. Ne glede na to, na kateri strani je več nizkih strasti, je na koncu vse odvisno od izvoljenih predstavnikov ljudstva. Če ti ne bi hujskali narodov, bi se še tako negativna čustva kmalu razblinila. Sedanji predstavniki ljudstva očitno ne obvladajo svojega dela.
Z ministrstva za kmetijstvo so nam našteli vrsto razlogov, zaradi katerih naj bi se slovenskim ribičem tako poslabšal položaj, odkar smo vstopili v EU. Krivda naj bi bila objektivna. Sami zunanji krivci. Toda preprosta matematika temu jasno oporeka in vse te razloge postavlja na laž. Slovenski ribiči so leta 1991 nalovili 4946 ton rib. Po vstopu v EU, leta 2005, 1021 ton, še leta 2008 so jih nalovili 695 ton. In lani v enako majhnem morju po ocenah okoli 130 ton. Če bi veljali objektivni razlogi (evropska ribiška politika, ekološki razlogi, upad ribjih staležev, zahtevna zakonodaja), bi podobne padce doživljali tudi hrvaški ali italijanski ribiči. Nič od tega. Hrvaški kolegi so od leta 2001 do 2015 za trikrat povečali ribolov (in vzgojo rib): s 25.698 ton na 84.229 leta 2015.
Ribištvo v Sloveniji so sesuli zato, ker nimajo pojma, kaj je morje in zakaj bi bili ribiči lahko koristni. Samo v slovenska ribiška pristanišča poglejmo in primerjajmo bedne čolničke s plovili njihovih sosedov. Ribiči naj bi s takimi podrtijami reševali mejo, da bi se lahko predstavniki ljudstva potem bahali. No, konec leta 2017 so se vendarle spomnili, da bi jih morda podprli z drobižem. Prosili jih bodo, če bi lahko še naprej ribarili v bermudsko začaranem piranskem trikotniku. Ampak našim ribičem je že zdavnaj dovolj. »Cerarju, Židanu in Erjavcu posodim svoj čoln. Naj oni pokažejo, kako to gre,« je dejal Silvano Radin. Odvetnik Miha Kozinc pa: »To je več kot obsojanja vredno.« Kako prijazne besede v primerjavi z izgubljenim morjem!
