V začaranem krogu

Svetovna politična vrhuška je še enkrat dokazala, da pleše, kakor ji igrajo finančni gospodarji.
Objavljeno
20. junij 2012 23.01
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
Svetovni voditelji so se na vrhunskem srečanju gospodarsko najmočnejših držav G20 zavezali, da bodo odpravili finančno krizo in obnovili gospodarsko rast po svetu. Bili so optimistični, saj so se dogovorili tudi, da bodo temeljito prenovili mednarodni finančni sistem in uvedli regulacije, da multinacionalni finančni velikani z novimi špekulacijami ne bi še kdaj povzročili podobne krize.

To je bilo novembra 2008, vrh pa v ZDA, kjer so le kak teden prej za novega prvega človeka v državi izvolili Baracka Obamo. Od takrat se je dvajseterica zbrala vsaj enkrat na leto, pred dnevi pa so jo v mehiški Los Cabos privedli isti razlogi. Razlika je bila le v tem, da se je kriza, ki so jo zanetili v Severni Ameriki, kakor je pred dnevi spomnil predsednik evropske komisije José Manuel Barroso, iz zdaj že počasi okrevajočega žarišča razširila in staro celino okužila z boleznijo, za katero, kot kaže, nihče nima pravega zdravila.

Tako kot leta 2008, ko je dvajseterica napovedala, da bo rešila svet, je bila tudi zdaj v letovišču ob Kalifornijskem zalivu, ko so se malo manj velikopotezno ukvarjali samo z Evropo, modna beseda rast. Rast pa lahko dosežeš le s stimuliranjem gospodarstva, ne pa z zategovanjem pasu, ki je v tem času v praksi zamenjalo z besedami obljubljeno spodbujanje. Varčevalni ukrepi so bili prava polomija, zdaj ugotavljajo tudi konservativni ameriški ekonomisti, ki se doma sicer zavzemajo za stroge varčevalne ukrepe in ostro nasprotujejo državnemu spodbujanju gospodarstva.

Zdi se torej, da so se samooklicani voditelji sveta ta teden vrnili na stara »keynesijanska« izhodišča, ki so se jim vmes v imenu »freedmanovske« avre o svobodnem trgu odpovedali. A v tem začaranem krogu, ki so ga odplesali v teh letih, se je izgubil eden od temeljev »novega sporazuma iz Bretton Woodsa«, kakor so leta 2008 nekateri poimenovali »rešilni« vrh G20. Nihče več ne govori o regulaciji, nikogar več ne skrbi, da se utegnejo ustvarjalni finančniki z Wall Streeta spet spomniti kakšne podobne potegavščine kakor pred leti, ko so vsemu svetu za mastne denarce prodajali v prekrasno embalažo zavite nepremičninske iztrebke.

Pa bi jih moralo skrbeti. Ruski predsednik Vladimir Putin je pred dnevi opozoril, da institucionalni razlogi za krizo še ostajajo. Ne le to. Povzročiteljev krize ne le da niso kaznovali ali uvedli obljubljene regulacije finančnih trgov, politiki so jih celo nagradili in jih iz godlje izvlekli z denarjem davkoplačevalcev, ki zdaj že tretjič plačujejo za nekaj, pri čemer je bila njihova krivda minimalna.

Ko je počilo konec leta 2007, so imeli svetovni voditelji edinstveno priložnost, da omejijo neizmerno moč globaliziranega finančnega kapitala. Nekateri trdijo, da so jo zamudili, ker med njimi pač ni več takih, ki bi imeli kakršno koli politično vizijo onstran želje po ponovni izvolitvi. Po mnenju večjih cinikov pa je svetovna politična vrhuška še enkrat dokazala, da pleše, kakor ji igrajo finančni gospodarji.