Varljiva imunost

Ko gre za hrano, napake niso dopustne ne za njene proizvajalce ne za nadzorne službe.

Objavljeno
19. april 2013 22.56
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Davek, ki ga plačuje Slovenija zaradi svoje majhnosti na prehranskem področju, postaja čedalje večji. Če smo se s prehranskimi aferami, zakuhanimi v glavnem zunaj naših meja, doslej na srečo bolj redko soočali, pa to še ne pomeni, da smo nanje imuni.

Primer mariborske tovarne mesnih izdelkov Košaki, ki je postala del afere, sprožene na Švedskem zaradi goveje salame, v kateri so odkrili prepovedano svinjino, je dokaz, kako varljiva je ta imunost. In tudi to, kako hitro lahko veliki in po nenapisanem pravilu zato vplivnejši sistemi, namerno ali ne, porušijo več let prizadevanj za pridobitev zaupanja ljudi v proizvajalca, obtoženega ponarejanja, zavajanja. Tudi če se v nadaljevanju z dodatnim preverjanjem in analizami še kako drugače dokaže, da ponarejanja in zavajanja kupcev sploh ni bilo. Kot se je to zdaj potrdilo v primeru Košakov. Vprašanja o verodostojnosti analiz, ki so pokazale tako zelo različne ugotovitve, seveda ostajajo. Čigave so sploh prave? Kdo se je zmotil, morda celo zamenjal vzorec? Zakaj?

Tekma za kupca na trgu je čedalje hujša, brezkompromisna. Tudi hrana in vino pri tem nista nobena izjema. Razvpita afera s konjskim mesom v vseh mogočih živilih, v katerih ga po zapisanih deklaracijah sploh ne bi smelo biti, je vsaj delno razkrila stranpoti in lakomnost ljudi v živilskih sistemih. Pripomogla je, tudi zaradi odločitve politikov v vrhovih EU, k večji budnosti pri nadzoru v prometu s hrano v vseh državah članicah. Pripomogla je h krepitvi zavesti o varnejšem uživanju hrane iz bližine, k večjemu zaupanju v lokalno pridelano.

Na to karto zato zdaj stavijo vsi. Možnosti za prepričevanje ljudi, kaj je zanje v obilju ponudbe globalnega sveta najboljše, je veliko. Včasih je katera od njih precej čudna, tudi sporna in zahteva ukrepanje prizadetih na drugi strani. A dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati v poslu s hrano je, da je najboljša karta, ki je ne kaže zaigrati, poštenost do sebe in kupca.

Hudo narobe je, če prodajaš izdelek, v katerem odkrijejo nekaj, česar v njem ne bi smelo biti. Tako ni pomembno le, da mora biti izdelek »čist«, neponarejen zato, ker to zahtevajo kupci zgolj iz verskih razlogov. Pomembno je tudi, da tisti, ki ga dela, ne zavaja, ponareja iz golega zaslužkarstva. Prenevarno je.

Ko gre za hrano, napake niso dopustne ne za njene proizvajalce ne za nadzorne službe, ki jih preverjajo. A se kljub temu dogajajo. Enkrat v škodo proizvajalcev, drugič v škodo porabnikov. Nobenega dvoma ni, kaj od tega je vsaj na prvi pogled manjše zlo. Zato bo morda kdo zamahnil z roko ob izgubi posla slovenske družbe in njenega preprodajalca na švedskem trgu do včeraj odličnih in po vseh zaukazanih standardih neoporečnih salam.

Kje na severu Evrope se je zalomilo, če se je, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Pa tudi tega ne, ali bo prizadetim v tem poslu sploh kdaj povrnjena škoda, zaradi katere so zdaj na tanki niti celo delovna mesta in preživetje podjetja v Sloveniji in z njim doslej povezanega nekega drugega na Švedskem.