Vlada, ki si briše spomin

Posnetki, kaj govorijo ministri, izginejo že naslednji dan, uslužbenci jih več ne prepisujejo, novinarji do podatkov o ozadjih vladnih odločitev ne morejo niti s pomočjo sodišč. Česar ni, ni mogoče pokazati. To je oris spremembe politike, s katero se je v zgodovino zapisal zdaj že nekdanji generalni sekretar vlade Darko Krašovec. Dela arhiva o odločanju vlade ni več. Generalni sekretarji prejšnjih vlad Božo Predalič, Milan M. Cvikl ali Helena Kamnar so ravnali popolnoma drugače. Hranili so celo videoposnetke. To smo izvedeli, ker so se po razpadu Pahorjeve vlade delci pojavili na spletu, eno sej pa so pomotoma iz vlade celo sami predvajali.

Vlada Mira Cerarja je prevzela bogato dediščino, a tudi težave: arhivov prejšnje vlade niso znale zaščititi in niso dosegle, da zanje ne bi veljal zakon o dostopu do informacij javnega značaja. V primeru odločanja o kandidaturi Alenke Bratušek za komisarko je sodišče presodilo, da javnost sme vedeti, kaj na sejah govorijo ministri. Težko si je predstavljati, zakaj ne.

Noben sekretar sej vlad ni snemal za potrebe medijev, javno ti posnetki, razen ko so ušli, niso bili dostopni. Ko smo v Delu razkrili, da jih vlada nenadoma briše, so o tem lani razpravljali celo poslanci. Za javnost vsega je bila le ZL, ki izkušenj z vladanjem nima. Ko je država nastajala, so bile seje vlade krajši čas celo res javne, povsem transparentne. Premier Lojze Peterle jih je zaprl, ker se je pokazalo, da odprtost lahko ogrozi interese države, pred katero sta bili osamosvojitev in vojna. A seje so še snemali zaradi koristi za delovanje oblasti in skupnosti v prihodnosti.

Krašovčeva sprememba ni bila edina mogoča; bila je najlažja pot. V številnih evropskih državah sicer ravnajo podobno. A uničevanje dokumentacije, da se izogneš novinarjem, tudi po dveh letih ostaja slab zgled. Za državo pa je dilema, ali ni vredno ohraniti obsežnejšega spomina na ravnanja njenih ministrov.