Zamah meča resnice

Mednarodna pisateljska organizacija Pen, ki jo je pokojni pisatelj Miloš Mikeln poimenoval »literarni združeni narodi«, kot podlago za delovanje poudarja zavezanost konceptom svobode branja, pisanja in govora, krhkim dobrinam, ki jih lahko poškoduje že pretirana samozagledanost samih umetnikov, ne le trda roka tega ali onega sodobnega diktatorja.

O samozavedanju, o morebitnem brunu v svojem očesu, temeljna listina molči, verjetno iz prepričanja, da je članstvu vsakršna nedemokratičnost že v osnovi tuja. Temu bi se lahko reklo temeljna prepričanost vase. A vendar, le kdo bi lahko zanikal, da pripadniki pisateljskega plemena pravzaprav niso zmeraj izbranci in nikakor niso imuni za najrazličnejše običajne šibkosti, na primer napuh. Pred uničujočo samozadovoljnostjo članstva Slovenskega centra Pen in njihovih gostov iz tujine smo nekateri zunanji opazovalci svarili že pred leti, ko se je zdelo, da se je tradicionalno srečanje na Bledu, prireditev z najdaljšo tradicijo v koledarju Mednarodnega Pena in zadeva, ki ji je namenjena glavnina vsakoletnega slovenskega penovskega proračuna, sprevrglo v dolgočasno seanso poklicnih odreševalcev sveta, ki so pripravljeni ob jezeru v nedogled odreševalsko razpravljati o vsem, kar je na svetu iz tira, verbalizirati gnev nad vsem mogočim, poudarjajoč silno moč peresa iz grba častitljive organizacije, ki da je zaradi lucidnosti, angažiranosti in civilnega poguma močnejše od meča, čez katerega je prekrižano.

Sindrom svobodobraniteljstva z močjo besede se je v »vest svetovne pisateljske skupnosti«, kot je Pen nekoč poimenoval blejski gost Arthur Miller, zajedla že zdavnaj in torkova zamenjava na čelu Slovenskega centra Pen, ko so za novo predsednico izvolili pesnico Ifigenijo Simonović, spremembe pa je doživel tudi upravni odbor institucije, se zdi imenitna priložnost, da se vsaj nekatere stvari v delovanju organizacije spremenijo. Ne gre seveda za to, da bi iz Pena moralo nastati nekaj novega, a morda bi združba lahko vsaj delno spremenila način svojega zamahovanja s peresom, mečem resnice. Za začetek bi se lahko lotila dokončnega razčiščevanja zadev na svojem dvorišču: kot je pokazal volilni občni zbor ta teden, se dame in možje peresa še niso povsem do konca pogovorili o aferah, ki so Pen zadnja leta postavile v lučavo medijskih žarometov, torej o izključitvi Janeza Janše in lanskem odstopu predsednika Evalda Flisarja, marsikaj si morajo najbrž še povedati o ženskem odboru Mira, ki je s precejšnjimi težavami zaživel v okviru organizacije, tem za obravnavo onkraj meja ograje na Tomšičevi pa jim sploh ne bi smelo zmanjkati, od sovražnega govora slovenskega spletnega prostora do političnih izjav, o katerih bi si človek lahko mislil, da ljudem, ki se ukvarjajo s stvarmi javnosti, nikdar ne bi smele znajti na jeziku. Spremenil se je torej kontekst, v katerem Pen deluje, in zato se mora spremeniti tudi delovanje. Svobodo govora je treba znati uporabljati. Velja tudi za moralne arbitre.