Zastavi, ki sta zaplapolali ob nepravem času

Kulturni praznik, s katerim slavijo svojo kulturo, so uvedli leto dni za slovenskim. Na ta dan v cesarski palači umetnikom za najvišje dosežke podelijo odlikovanje. Prinese jim državno rento. Nihče ničesar ne kritizira, vse mine spoštljivo in spodobno. Tako je na Japonskem, v dolini šentflorjanski je drugače, zelo drugače. Kulturni praznik, osmi februar, je dan, na katerega se država formalno sicer pokloni svojim najboljšim umetnikom, a hkrati čas kulturne sezone, ko bogato izbruhnejo na dan vsakršne domorodske značilnosti, od zelene zavisti do klasične ideološke razdeljenosti, o kateri se zdi, da se ne bo nikdar spremenila. Vse táko večer, ki naj bi bil večer zmagoslavja umetnikov in umetnosti, šele potem lahko pride na vrsto vse drugo, umaže, preprosto posvinja.

Letos je za umazanijo poskrbelo nekakšno desničarsko združenje, fantomski Inštitut za domoljubne vrednote z nič zaposlenimi, ki se je zapičilo v fotografijo performansa dobitnice nagrade Prešernovega sklada, na katerem je zdajšnja lavreatka z zastave odrezala grb in skozi odprtino pokazala nosečniški trebuh. Zavod za spodbujanje domoljubja je v kulturnih zadevah nerazgledan, sicer ne bi ovadbe policiji dal na podlagi devet let stare fotografije. No, policija je reagirala razumno in jasno utemeljila, zakaj zadeve ne bo sankcionirala. Omenjena zastava ni bila edina, ki je skalila mirno slavljenje umetnosti, o drugi, nerazrezani, a v velikosti robca, je po koncu proslave poročal znani mojster postgravitacijske umetnosti: pretila je, prva slovenska zastava v vesolju, zgoreti, a ne bo, vlada je za predlagano ceno ni odkupila, zdaj jo hranijo na tujem in ni več na trgu.

Proslavo si bo javnost, upajmo, namesto po takih nebulozah zapomnila po opusih nagrajencev in po novem odličnem govoru predsednika Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki je bil do oblastnikov v prvi vrsti – velja najbolj za ministra za kulturo in predsednika vlade – cankarjansko tečen. Lani je bil v govoru bolj neposreden, letos prefinjeno kompleksen, njegovemu nastopu so se, kot je videti po prvih odzivih, poklonili mnogi, ne le kulturniki. Verjetno ne vsi, od omenjenih funkcionarjev lahko pričakujemo teflonsko obnašanje, kaj pa jima drugega tako blizu konca mandata sploh preostane, kot da počakata, da ritual in pet minut veselja mine?

Problemi kulture bodo tudi po prazniku isti, izvoljeni pa bi se morali potruditi poiskati kamen modrosti, ki bi jim prišepnil, kako odpomoči stanju, v katerem so na eni strani neškodljivi državni ljubimci v javnih kulturnih zavodih, ki jim gre iz proračuna levji delež kulturnih denarjev, na drugi pa revni samozaposleni, o katerih statistika poroča, da jih okrog tretjina živi pod pragom revščine. Kulturni praznik v takem kontekstu pač kar kliče po modri razrešitvi, hitri in učinkoviti. Le zakaj bi morala biti kriza večna?