Zelena nalepka, hvaležna (politična) naložba

Že pred leti me je prešinila misel, da v moji, zdaj že nekdanji kuhinji največ prostora zasedajo - smeti. In to na elitni (najlažje dostopni) lokaciji pod umivalnikom. Koš za plastiko, koš za papir, koš za steklo, koš za bioodpadke, koš za vse druge odpadke ... V trgovini pridno kupujem zelene izdelke, se priklopim na zeleno energijo, v službo kolesarim tudi v dežju, po stanovanju ugašam luči. Sem pa tja podpišem kakšno peticijo, vneto prebiram zelene članke, s težkim srcem gledam dokumentarce o trpljenju živali zaradi krčenja habitatov in ljudi zaradi človeškega pohlepa, še težje se zazrem v fotografije lepot in trpljenja (Salgadove, denimo, ki so od včeraj na ogled tudi Sloveniji), zavedam se, da sem na sprehodu po gozdu v domu nekoga drugega ...

A pozimi ne grem teč zaradi prašnih delcev v zraku, ko se potapljam v Jadranu, naletim na kos plastike in crknjeno miš, ko se zgodi prometna nesreča na primorski avtocesti, obtičim prav tam za nekaj ur. Kako v Sloveniji, Evropi in v svetu skrbimo za okolje, v katerem živimo? In kdo je tisti, ki naj bi to primarno počel?

Seveda vsak posameznik po svoji vesti in prepričanju priliva svoj del na mlin narave. Pa če se tega zaveda ali ne. In vsaj del tega smo prisiljeni početi na platformah, ki jih vzpostavljajo politike. Naše vedenje je odvisno od prometne infrastrukture, energetike, vodnih virov, javnih storitev ... Če javnega prevoza ni, si bo vsak kupil svoj avtomobil in vozil sam. Toda: koliko je zelena realnost dejansko odvisna od zelene politike? Ali za to potrebujemo zelene politične stranke? Ali ne bi morala biti trajnostni razvoj in varovanje okolja naloga vsakega, ki upravlja družbo? Saj gre za njen elementarni del.

Zdaj je pač tako, da zelena realnost živi neko svoje življenje, pogosto bolj prepuščeno (ne)srečnim naključjem kakor ukrepom zelene politike. Zelene stranke so premalo vplivne (z nekaj izjemami), tradicionalne pa, čeprav so na načelni ravni vse velike zagovornice okolja, prepredene z neoliberalnimi sadikami neomejene rasti, ki je v nasprotju s paradigmo trajnostnega razvoja. Zelena nalepka je pač hvaležna naložba. Za promocijo in boljšo prodajo.

Tudi tako imenovane interesne politične stranke so problematične. Prvič zaradi svoje partikularnosti in drugič zaradi izkoriščanja svoje agende v neke druge namene. Ni se treba ozirati daleč, poglejmo le Desus in to, kdo in kako se v Sloveniji ukvarja s pokojninskim sistemom, ki bi moral biti skrb delovno aktivnih in mladih. Podobno kot okolje.

Volivci zelo slabo držimo »oblast« za besedo. Zatiskamo si oči pred pokojninskimi izračuni prihodnosti, volimo stranke neomejene rasti in podpiramo zaveze promocijskim načelom, namesto da bi se soočili z realnostjo in se zavedali, da spremembe kljub posamičnim/osebnim angažmajem brez velikih politik ne bodo mogoče. Zato bi morali zahtevati prave odgovore od tistih, ki so na oblasti (tradicionalne stranke), in prava dejanja od tistih (zelenih strank, denimo), ki so na njenem robu. Za vse tiste za nami. Ti, kot zdaj kaže, ne bodo imeli ne pokojnin ne čiste vode. Ali pač?