Tiskane izdaje
V zadnjih petih letih sem se zaposlil v pekarni, kjer sem kot glavni komercialist skrbel za večje število strank pri terenski prodaji. Pozneje so mi na lastno željo ponudili svoje stranke, ki bi jih vsak teden obiskoval in zanje skrbel, z drugimi besedami: dobil sem svoj teren. Zgodba pa se je tu šele dobro začela zapletati.
Verjamem in vem, da sem bil daleč najboljši prodajalec v firmi, in tudi zavedam se, da sem delo zelo dobro opravljal. Ko sem pozneje zaprosil za dopust, mi ga niso odobrili, in kljub 12-urnim, šest dni v tednu trajajočim delavnikom sem stisnil zobe in delo opravljal uspešno še naprej. Ob izmučenosti in opozarjanjih na potrebo po dopustu so moje prošnje vedno naletele na gluha ušesa. To je privedlo do situacije, ko sem zaradi izgorelosti ter pretiranega dela (govorim o stotih strankah na dan, pa si samo predstavljajte, kako naporno je to znalo biti) sredi terena dobil rahel napad panike. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so me dobesedno zafilali s pomirjevali.
Pozneje sem kontaktiral nadrejene in − kot ponavadi − so mi zagrozili, da moram nujno na delovno mesto, saj nimajo ustrezne zamenjave, če pa se ne prikažem, bodo zaprli teren in ostal bom brez službe. In tako sem še bolj zgaran, manj spočit in vidno vedno bolj znervirano kričeč po odmoru spet šel v službo, kjer sem bil nemudoma deležen ostrih pogledov od sodelavcev, poleg tega pa je zraven mene v kombi sedla lastnica firme, da si pač zapiše vse stranke. In to, ker se me seveda želijo znebiti, sem predvideval.
Ko pa sem jo povprašal, zakaj se že ves mesec vozi z menoj, ker me skrbi za svojo zaposlitev, pa mi je zatrdila, da mi je tu v pomoč in psihično oporo, ter da sem nujno potreben član te firme in da nimajo nikakršnih namenov prekiniti sodelovanja z menoj. Še isti dan, ko sva prišla domov s terena, pa sem bil poklican v pisarno, kjer me je direktorica, ki je obenem tudi hčerka lastnice, degradirala, češ da sem psihično nestabilen in nezmožen opravljanja dela, ki sem ga več kot uspešno opravljal pet let, in pristal na najbolj ponižujočem mestu, ki v firmi obstaja. Tako sem se odločil oditi na bolniško z namenom iskanja novega delovnega mesta.
Poslal sem, verjemite mi, vsaj 500 prošenj. Vsi odgovori so prišli za delovna mesta na področju nezajamčenega plačila na področju zavarovanj, iskanju kupcev, iskanju strank za izterjavo, toda pravzaprav nič oprijemljivega. In kot naiven državljan Slovenije sem seveda šel na vsak razgovor, čeprav sem se prej že dobro pozanimal o firmi in pravzaprav vedel, da ne bo nič dobrega, da bodo verjetno zahtevali lastni s. p. in da imajo − kot običajno taki iskalci − po nekaj mesecih namen delavca brez slabe vesti odpikati. Tako se je ta agonija vlekla naprej in naprej, dokler me ni zapustila zaročenka in pristal sem doma, znerviran, poln nasvetov drugih, ki imajo vse, jaz pa nič, s škatlico antidepresivov in brez volje do življenja, saj se mi je v roku enega tedna zrušil svet. To je moj klic na pomoč. Zbral sem ves pogum, da sem se odločil to zgodbo deliti z drugimi.
Zavedam se, da je takih in še hujših primerov ogromno, in vem, da ne bom nič spremenil, a je sramotno, da si nas »šefi« lahko lastijo in z nami ravnajo kot s psi, medtem ko mi hočemo le delati. Pri rosnih tridesetih letih, na vrhuncu svoje produktivnosti, pa imam kot človek, rojen v osemdesetih letih, občutek, da sem državi odveč in da se me hoče čim prej znebiti. Potem je pa prav čudno, ko vidim objavljene članke uspešnih, pametnih vrstnikov mojih let, kako uspevajo drugod po svetu. Dokler ne bo država delala zame, jaz ne bom delal zanjo, tako da mi ostanejo samo še rešitve, ki mi jih ponujajo spletni ponudniki iz drugih držav. Čeprav sem še vedno tu, razmišljam o odhodu iz tega brezkrajnega brezna mrkoglednih, ljubosumnih, vase zagledanih in kvaziuspešnih ljudi.
Moj svet je drugačen. Obljubljene so mi bile drugačne stvari. Draga Slovenija in dragi somišljeniki, dovolj je debatiranja o vstaji in združevanju ter nastopanju pred parlamentom, ali ne vidite, da se nam posmehujejo skozi okno iz svojih naslanjačev, ki smo jih mi kupili? Nič ne bomo storili. Mislim, da je čas, da iščemo ljubezen drugje, saj naša energija tu ne pomeni nič.
***Razprava o prekarnem delu
Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Zaupajte nam svoja stališča in izkušnje in/ali prispevajte ideje o možnih rešitvah. Pošljite nam jih na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
Objavljene prispevke preberite TUKAJ.
