Od brisače se vrti

Tudi človeku, ki je spremljal tako bizarna tekmovanja, kot so v pikadu, jadranju, prstometu, človeku, ne jezi se z živimi figurami, usoda zlahka nameni nekaj nepoznanega, denimo prvenstvo v vrtinčenju zraka. Danes in včeraj se dogaja v Termah Olimia, v kompleksu Orhidelia.

Za vrtinčenje zraka niso potrebni ne rušilni vremenski pojavi ne helikopterji. Brisače pač. Pa ne gre za manično frotiranje, kot je šlo, če pomnite, v Butnskali. Gre za dejavnost, v srčiki precej pasivno, imenovano savnanje, Za take, kot sem sam, še nikdar v savni, povem, da gre za zaprt prostor s pečjo. Vanj ne vstopim, ker se zaradi suhosti bojim, da me ven sploh ne bi nič prišlo. Bistvo savne pa je, pove sogovornik, 35-letni Mitja Zajc, (pod)šef velnesov in bazenov v termah, »razstrupljanje, odvajanje strupov iz telesa in duha, krepitev imunskega sistema«. In ne nazadnje, razvajanje. Kdor je mislil, da gre za navadno cmarjenje, je v zmoti.

Skoraj bolj kot beseda Finska nam je v ušesih zveza finska savna, ki »je klasična, suha, s temperaturo zraka 80 do 90 stopinj«, upam, da Celzija, »vlaga je do 15-odstotna«. Poznamo pa tudi parno, turško savno, »je mokra, temperatura do 45 stopinj in stoodstotna vlaga«. Za naštetje podvrst prostorov za cmarjenje ni prostora. Tekmujejo v finski izpeljanki.

Lokalno tekmovanje v vrtinčenju zraka so v Olimjah prvič pripravili leta 2013, danes sedem parov, včeraj ducat posameznikov pa se meri na drugem državnem prvenstvu. Nemci bi zadevščini rekli Aufguss, finska beseda je prezapletena.

Vpitje

Res ste malo pozni s tem branjem, a prvenstvo je (bilo) odprto, torej lahko nastopi vsak, savna mojstri in naravno obdarjeni, no, nadarjeni.

Torej, na električno greti peči so kamni z bog ve katerega vulkana, mojster, tekmovalec, »jih poliva z vodo ali ledom, dodana so eterična olja, nato tekmovalec z brisačo zavrtinči zrak, da ga razporedi po savni, s tem se dvigata temperatura in vlaga zraka«. In zrak se, verjamem na besedo, prijetno vpija v naše telo. Vrtinčimo lahko tudi s torbo, pahljačo, Balti, Ukrajinci imajo radi brezovo vejevje.

Pari izvajajo gibe sinhrono, načeloma na glasbo, vrtinčenje na takt, »k živi glasbi sodi živ vonj«. Šlo naj bi, globoko rečeno, za preplet vonja, zvoka, gibanja.

Savne poznam le iz reklam, take za dva do tri suhce, v Orhidelii jih tekmovališče sprejme 45: »V savni bo 40 gledalcev, štirje člani strokovne komisije in tekmovalec. Vsi bodo oviti v brisače, kopalk tamkaj ni, kot ni greh golota. Oprema tekmovalcev je vendarle svobodna. Ustrezati mora programu, lahko (prihodnje leto) nastopite kot Škot, Avatar, ljudožerec, radikalizirani, torej popolnoma goli Adam ali Eva ... Zajc je, pogovarjali smo se dva dni pred prvim dnem spektakla, izrazil bojazen, da bo publike še preveč. Ogledal sem si prizorišče, (amfi)teaterček s tribunami, po par sekundah mi je postalo slabo, tekmovalni nastop pa traja dvanajst minut. Si predstavljate?

Navdih in piš

In ne vrtinči, ne zamahuje se tjavenmrak, tekmovalni kriteriji so jasni. Pomembna je »profesionalnost, mojster mora obvladati postopno dvigovanje temperature, komunikacijo z gosti, predstavitev ključnih pravil«, ima svojo temo. Ustvari zgodbo, gledališki nastop. Pomemben je dejavnik šova, zvočni učinki, mojstrov navdih. »Najvišja temperatura ni določena, mora pa biti šus!« Ampak ne tak titanikovski. Savniki morajo dol pasti metaforično. Ja, nastop, izvirnost, ideja. Potem je tu vonj, eterična olja, v irski zgodbi ne sme dišati po marakuji, vonj ne sme biti ne premočan ne prešibak, dišave se morajo povezovati. Pomemben je slog vrtinčenja. Eleganca gibanja, združitev z glasbo, »pravšnji piš, ki ne sme od spodaj pobrati mrzlega zraka«.

Skratka, gre za znanje, tekmovalec lahko rekvizit, brisače, menja, vrtinči z dvema hkrati, če sem prav razumel, obstaja približno dvajset načinov zlaganja brisač, jezus, pomislim, pa saj gre za izrazito prostorsko zaznamovan gledališko-gibalni nastop. V savni je precej vroče, v Križankah v Ljubljani, sem slišal, pa je pred kratkim publiko mrazilo. Ne zaradi slabe kakovosti videnega.

Predme, sedečega v prijetnem orhidelijskem lokalčku, pokličejo mojstra, da bi mi vsaj približno v glavo zavrtinčil, kar si na pamet zapisujem. Poskušal sem se vživeti, čeravno je bil bademajstrovsko oranžno odet. In začne z veliko brisačo, madonca, virtuoz, tudi vonj je brisača oddajala, ne marakujinega, kajpak je bil prostor prevelik, da bi do mojih poraščenih nosnic zadosti zgoščena esenca privalovila. Zadrževal sem grimase nevajenosti, pri sebi pa vendarle pomislil: »Počutim se kot bik!« Zakaj? Ker je bil majster kot toreador.

Torej, bogatejši sem bil za spoznanje, da poleg savn, v katere se počiš in upaš, da boš ven prišel, obstajajo tudi takšne s programom. Eden teh je Auf­guss. Ki je umetelnost, tudi tekmovalnost. Bojda pri nas precej razvita.

Med vožnjo proti Ljubljani sem v adresarju poskušal najti prijatelja, znanca, ki nima krčnih žil, pretiranih težav s srcem in alkoholom. Kot bi iskal iglo v pirovski krigli. Naštel sem razrede bitij, ki v savni nimajo kaj iskati, razen relativno prijetnega bridkega konca.

Stežka odkrijem zdravega frenda, ga pokličem in mu namignem, ali bi morda drugo leto nastopil(a) (vsaj v parih). Dejstvo je, da prvi trije z letoš­njega državnega brisačenja potujejo na svetovno vrtinčenje v Nemčijo. Posamične konkurence. Leto pozneje pa morda, ugibam pač, v deželo ruske vodke in ricole, na Finsko?

Vredno je poskusiti.

P. S(SSSST). Poti večeru dva kamerada poskušam spraviti v krohot z zgodbo o vrtinčenju. Zadevo poznata. Mar je le jaz nisem? Kaj pa vi?