Pismo bralke: S smehom do zdravja

O trikuspidalni insuficienci, teži vsebine in nesreči, ki ne počiva.

Objavljeno
25. marec 2015 18.09
afp+Victoria's Secret
Tamara Laris
Tamara Laris

Moj skoraj 21-letni sin je zaradi bolezni zadnjič obiskal zdravstveni dom pri petih letih in pol, ko je v nekaj dneh prebolel otroško bolezen. V prvem letniku gimnazije je moral skupaj z vrstniki na sistematski pregled. Domov se je vrnil ves obupan. Na moje vprašanje kaj je šlo narobe, je žalostno odvrnil:

»Zdravnica me je vprašala, če sem zdrav, in kako da me ni nič k njim.«

»Ja, in?« ga vprašujoče pogledam.

»Pozabil sem se pretvarjati, da imam trikuspidalno insuficienco...«

***

Pred nekaj leti sem znanemu literarnemu kritiku poslala svojo knjigo kratkih zgodb z naslovom Gretina igra. Na hitro jo je preletel, ravnodušno postavil na knjižno polico in zapustil sobo. Čez nekaj časa ga je zmotil grozen ropot. Pritekel je v sobo in videl, da se je knjižna polica zrušila na tla. Prijel se je za glavo in vzkliknil:

»Joj, prejoj, pa pravijo, da je papir lahek!«

Ko sem za to izvedela, sem pikro pripomnila:

»To ni papir, gospod kritik, to je vsebina.«

***

Pred petimi leti sem po mnogih letih obiskala svojo osebno zdravnico. Morala sem se naročiti teden dni vnaprej in v čakalnici čakati več ur, da sem lahko za nekaj minut lakotno poklepetala s prijazno zdravnico in ji izročila kupček prispevkov. Ko sem odhajala, me je v sosednji sobi ujela sestra, rekoč:

»O, vas pa že dolgo ni bilo k nam! Le kje ste se potepali ves ta čas?«

Nemočno sem zakrilila z rokami in obupano zmajala z glavo:

»Ah, nesreča ne počiva... izgubila sem bila vaš naslov.«