Kristjana ne gre ločevati od družbenega delovanja

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren (imenovan tudi velika maša ali velika gospojnica) je najpomembnejši svetniški praznik v Rimskokatoliški cerkvi. Verniki na ta dan romajo k številnim Mariji posvečenim cerkvam, s čimer izpričujejo, da je zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje.

Kaj katoliški verniki praznujejo na dan Marijinega vnebovzetja oziroma velikega šmarna? Česa se spominjajo, kaj obhajajo?

Marijino vnebovzetje je najstarejši Marijin praznik, saj so v Jeruzalemu že v 5. stoletju 15. avgusta obhajali spomin na dan, ko je Marija zaspala. V Jeruzalemu še zdaj stoji cerkev Marijinega zaspanja. Gre za trdno prepričanje kristjanov, da je bila Marija kot mati Jezusa Kristusa, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vsem prinesel življenje, takoj po smrti z dušo in telesom pridružena Sinovi nebeški slavi.

Zakaj je za katolike tako pomembno, da je bila Marija vzeta v nebesa z dušo in telesom, kot trdi verska dogma, ki jo je za takšno leta 1950 razglasil papež Pij XII.?

Hvala vam za to vprašanje. Gre za zelo pomembne stvari. Tudi s tem praznikom Marijinega vnebovzetja kristjani izpovedujemo, da je Bog stvarnik vsega, tako telesa kot tudi duše. Kljub nekaterim poskusom v zgodovini, da bi v krščanstvo uvedli dualizem, po katerem bi bila duša nekaj dobrega, telo pa nekaj slabega, se takšno prepričanje nikoli ni zares uveljavilo. Oboje je Božje delo. Ljudje smo bogupodobni po duši in po telesu, saj je Jezus, pravi Bog in pravi človek, prvorojenec vsega stvarstva. Po njem in zanj je bilo vse ustvarjeno, pravi sveti Pavel. In zato bodo ob vstajenju tudi naša telesa preustvarjena. To pa bistveno spreminja človekov odnos do telesa.

Vaš predhodnik, kardinal Rode, je znal iz tega praznika narediti prvorazredni politični dogodek. Pred vami je prvi veliki šmaren, odkar ste škof. Kako boste ravnali? Boste sledili kardinalovemu zgledu ali se poskušali zadržati v verskih okvirih – in zakaj?

No, ne vem, ali je kardinal Rode iz tega praznika delal politiko. Kolikor se lahko spomnim, je nagovarjal kristjane in jih spodbujal k odgovornemu krščanskemu življenju. Kakor sem povedal v prejšnjem vprašanju, je človek enovito bitje. Kakor ne moremo ločevati duše in telesa, tako tudi ne moremo ločevati kristjana od njegovega vsakdanjega poklicnega in družbenega delovanja. Spodbujanje k odgovornemu ravnanju pa mislim, da ni politika. Ljudje se moramo začeti zavedati, da smo sami odgovorni za to, kar se dogaja okoli nas. Prepričan sem, da bomo tako odpravili veliko težav in ustvarili varnejše okolje za vse nas. In to je moj namen ob obhajanju tega praznika, spodbujati kristjane k odgovornemu krščanskemu življenju v Cerkvi in družbi. Če povem drugače: rad bi, da bi tudi ta praznik kristjanom pomagal, da bi sproščeno in veselo živeli evangelij na vseh področjih življenja.

Med vašim, še ne leto trajajočim škofovanjem, se je najbrž zgodila največja politična mobilizacija katoliških vernikov po drugi svetovni vojni, med katero so ti v rekordnem času zbrali podpise za referendum o zakonu, ki istospolne poroke izenačuje z različnospolnimi. Od takrat je izenačenje pravic na referendumu sprejela Irska, avstrijsko ustavno sodišče je istospolnim parom priznalo pravico do posvojitve otrok, tudi ameriško vrhovno sodišče je možnost sklenitve istospolne poroke razširilo na vse zvezne države. Mar niso to znamenja časa, ki bi morala Katoliško cerkev spodbuditi k samorefleksiji, ponovnemu premisleku lastnih stališč? Če ne, kako mora ob njih ravnati Cerkev?

Že v času, ko se je dogajalo to, kar omenjate v vprašanju, sem nenehno poudarjal, da ne gre za politiko. Gre za eno temeljnih resnic krščanskega nauka. Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril in ju naravnal drugega na drugega, da moreta v tej združenosti biti rodovitna. Družina, ki jo sestavljajo mati, oče in otroci, je namreč temeljna in življenjsko pomembna resničnost tako Cerkve kakor vsake družbe. Cerkev in družba živita iz družine, ki je rodovitna, rodovitnost pa ji zagotavlja samo spolna različnost moškega in ženske. Res so države, ki jih omenjate, sprejele takšno zakonodajo. Mirno pa lahko rečem, da sprejetje nekega zakona še ne pomeni, da to postane dobro. Poglejte samo splav. V večini držav je splav uzakonjen, pa je zaradi tega vseeno še vedno nekaj slabega. Gotovo mora Cerkev nenehno premišljati, kako nagovarjati ljudi v vsej njihovi različnosti, jim pomagati na poti k resnici in jim oznanjati odrešenje. To pa, kar vi imenujete stališča, ni njeno mnenje, ki bi ga lahko poljubno spreminjala, ampak je del razodetih resnic, nad katerimi nima oblasti.

Natanko dve leti po odstopu škofov Antona Stresa in Marjana Turnška so iz Vatikana sporočili, da upokojena nadškofa od zdaj lahko brez omejitev sodelujeta v cerkvenem življenju. Kako naj razumemo to sporočilo? Da sta škofa sicer grešila, a da sta se za svoje napačno ravnanje že spokorila? Kako vi razumete to sporočilo?

Tega sporočila sem bil zares vesel in skupaj z nadškofom Cviklom sva si prizadevala, da bi se to zgodilo. Res je, da sta bila oba nadškofa ordinarija v Mariboru, iz vsega do zdaj znanega pa je vedno bolj jasno, da škofje v celotni zadevi niso imeli osrednje vloge. Če ste pred časom prebrali ugotovitve in analize, ki jih je v zvezi z Mariborsko nadškofijo objavil časnik Večer, potem tudi vi veste, da vloga škofov res ni bila osrednja. Pravzaprav so komaj omenjeni. Prepričan pa sem tudi, da vseh povezav še ne poznamo, kakor tudi ne vseh akterjev, ki so tej zadevi botrovali. Ponavljam pa, da sem vesel, da bosta oba nadškofa zdaj lahko dejavna v naši Cerkvi, kot je to predvideno za upokojene škofe.

Kaj zgornje sporočilo Vatikana pomeni za finančni škandal v mariborski nadškofiji? Da je mariborska afera – razen tehnično-finančnega reševanja mariborskega cerkvenega premoženja – za slovensko Katoliško cerkev končana, dana ad acta?

Če ste spremljali reševanje mariborske nadškofije, potem ste gotovo zasledili, da mariborska nadškofija cerkvenega premoženja nima več. V prihodnjih petih letih bo skladno s sporazumom z upniki prodala vse svoje nepremično premoženje. Zato bo edino tehnično-finančno reševanje pravzaprav prodaja celotnega premoženja. Pomembno pa je, da mariborska nadškofija zdaj začne znova, saj ne samo nadškofija, ampak tudi mesto Maribor in celotno področje potrebujejo novo upanje, novo življenje. Nadškof Alojzij Cvikl je na posvečenju dejal, da se zaveda vsega tega, da obžaluje, kar se je zgodilo, in vse prizadete prosi odpuščanja, hkrati pa prosi Boga za moč, da bi začeli pisati novo poglavje. Vendar bo zgodba ostala in prepričan sem, da smo se vsi iz tega veliko naučili.

Jeseni bo v Vatikanu drugo zasedanje sinode o družini. Bo slovenska cerkev na tej sinodi prispevala kak posebej izpostavljen predlog, pobudo – in če da, katero?

Tudi redno zasedanje sinode o družini, ki ga omenjate, je znamenje, kako pomembno je v današnjem času in današnjem svetu vprašanje družine. Pomembno se mi zdi poudariti, da je namen sinode predvsem osvetliti in približati pomen družine ter lepoto družinskega življenja vsem ljudem. Po drugi strani bo to spodbuda vsem odgovornim, da na novo premislijo svoj odnos do družine in skrb za družino, saj živimo iz družine, kakor sem omenil že zgoraj. Kar pa zadeva naše predloge in pobude, jih še pripravljamo in se bomo morali do njih najprej opredeliti škofje, potem pa bo z njimi seznanjena tudi javnost. Gotovo pa bomo iskali načine in poti, kako pomagati ljudem pri ustanavljanju družine in kako družinskim članom stati ob strani, da bi njihove družine bile v resnici prostor medsebojnega spoštovanja, sožitja in pomoči. Vsi se moramo potruditi, da bomo ljudem pomagali uresničiti enega najpomembnejših ciljev, to je ustanovitev zdrave in srečne družine. To je vrednota, ki jo ljudje postavljajo na prvo mesto in naša dolžnost, tako Cerkve kot države je, da jim pri tem pomagamo.