Tiskane izdaje
»Krivde ne priznavam,« je dejal Zvonko Fišer na sodišču, kjer zaradi obveznosti v tujini ni bilo Aleša Zalarja. Ta je v izjavi za javnost zagotovil, da se te dni vrača v Slovenijo in da se bo postopka udeležil takoj, ko bodo za to izpolnjeni zakoniti pogoji. Sojenje bo, je razložila sodnica Tadeja Borinc Zebič, zaradi smotrnosti združeno oziroma, če bo potrebno, ločeno.
Tožilstvo Zvonku Fišerju očita, da je kot uradna oseba 7. februarja 2012 sprejel sklep, s katerim je ustavil natečaj za imenovanje generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva. Na natečaj, ki je bil objavljen decembra, so se javili trije kandidati, med njimi Boštjan Škrlec. Fišer je razložil, da je bil izmed treh prijavljenih najboljši kandidat, ki je ustrezal vsem zahtevanim kriterijem. Poleg tega, da je ocenil, da je Škrlec strokoven in ima izkušnje, mu je kot generalni državni tožilec tudi zaupal. Ob prijavi na natečaj je bil Škrlec državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, pred tem je bil okrožni državni tožilec, vendar mu z nastopom funkcije državnega sekretarja funkcija državnega tožilca ni mirovala, ker za to ni bilo zakonskih možnosti.
Na dan, ko je Fišer sprejel sklep o zaustavitvi natečaja, je Boštjan Škrlec postal višji državni tožilec na vrhovnem državnem tožilstvu. »In vse se je lepo izšlo,« je razložil Zvonko Fišer dogajanje, ko je natečaj ustavil in Škrleca predlagal za generalnega direktorja po drugem možnem postopku, na poziv znotraj tožilskih vrst. Z nekakšno kombinacijo dveh zakonskih možnosti, 140. in 62. člena zakona o državnem tožilstvu, je Fišer izbranega kandidata predlagal ministru Alešu Zalarju, da ga imenuje za generalnega direktorja, to pa je bilo tik pred koncem mandata vlade Boruta Pahorja. Ko se je vlada zamenjala, je Škrlečevo imenovanje razveljavila. Škrlec je sprožil upravni spor in na prvi stopnji izgubil. Vendar pa je bil kasneje imenovan za generalnega direktorja. Funkcijo je opravljal dvakrat po tri leta in, je poudaril Fišer, je bil uspešen.
Na vprašanje, zakaj so tako hiteli s tem postopkom, da so po mnenju tožilstva obšli zakonska določila, je Fišer dejal, da nihče ne more trditi, da so določila obšli. »Če ne bi bil popolnoma prepričan, da je postopek zakonit, tega ne bi izpeljal,« je dejal Fišer, ki mu tožilstvo tudi očita, da pozna zakonodajo in je vedel, da je bil postopek, s katerim je Škrlec zasedel delovno mesto, nezakonit, obenem pa je pridobil drugemu nepremoženjsko korist, položajno delovno mesto.
Fišer je še opozoril na politično plat tega primera, ki je postal zanimiv po letu 2015, ko so v stranki SDS pripravili kazensko ovadbo in primer kriminalizirali. »Izjemno sem zaskrbljen, ker obtožni predlog kriminalizira pravniško odločanje,« je dejal Fišer, prepričan, da lahko tovrstno razmišljanje pripelje do toge razlage zakonov oziroma se lahko vse znanje prava zreducira na branje predpisov. Tožilka Manja Prezelj pa je vztrajala pri vprašanjih, zakaj pri izpeljavi postopka po natečaju tega niso ponovili oziroma zakaj v drugem primeru, izbiri generalnega direktorja na podlagi poziva, ni o kandidatu odločal državnotožilski svet.
Fišer je tudi razložil, da sta se z imenovanjem Boštjana Škrleca za generalnega direktorja ukvarjala dva ministra: prvi je bil Vinko Gorenak, ki je državnotožilskemu svetu leta 2012 predlagal njegovo razrešitev, vendar je bila vloga zavržena. V času Klemenčičevega ministrovanja pa je državnotožilski svet zadevo obravnaval in ugotovil, da je bil zakon kršen, ker o imenovanju Škrleca ni odločal državnotožilski svet. Toda, je dejal Fišer, napaka ni bila tako velika, da bi predlagali njegovo razrešitev. Opozoril je še, da cilj vsega tega dogajanja ni iskanje kršitev, ampak slabitev položaja generalnega tožilca.
Sojenje se bo nadaljevalo že v ponedeljek, vendar ni gotovo, ali se bo naroka udeležil tudi Aleš Zalar in se zagovarjal. Tožilstvo za Zvonka Fišerja predlaga osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, za nekdanjega ministra pa sedem mesecev zapora, prav tako s preizkusno dobo dveh let.
