»Ne moremo si predstavljati, kaj pes doživlja, ko voha«

Vodjo enote službenih psov na zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu Aleš Udovč je pojasnil, da za takšen projekt, kot so si ga zamislili, ne obstaja nobena literatura, zato je bilo delo še toliko zahtevnejše.

Koliko časa že s ukvarjate s psi?

S tem se ukvarjam dobrih 15 let. V službeni kinologiji sem šest let, ukvarjam pa se tudi z reševalnimi psi.

Z začetkom usposabljanja psa za iskanje mobilnih telefonov v zaporu na Dobu je povezana tudi zanimiva zgodba, nam je zaupal direktor zapora.

Prejšnji sodelavec oziroma šef pisarne za službene pse je bil začetnik šolanja psov za iskanje mamil. Po osamosvojitvi se je pri nas začelo res usmerjeno šolanje za odkrivanje mamil. Ko je šel v pokoj, sem prevzel njegovo mesto. Že prej mi je obljubil, da mi bo šolal tudi psa za telefone, kar pa se ni zgodilo, zato sem to prevzel sam. Zame pa je bil to izziv. V te vode sem se spustil z nekim predznanjem, ampak niti nisem vedel, v kaj se spuščam. Mobilni telefoni so čisto novo področje. Mamilo ima neki vonj.

Torej niste ravno šli v knjižnico po literaturo.

Literature ni. Treba je bilo veliko poskušati, velikokrat je bilo treba kaj ponoviti in razglabljati. Posvetoval sem se s kolegi kinologi – službenimi in policijskimi –, ki imajo veliko izkušenj. Nekako nisem vedel, kako bi se tega lotil. Na telefon lahko preneseš ogromno svojega vonja. Ukvarjal sem se tudi s tem, kako očistiti mobilni telefon vonja po človeku. Vsi nosimo mobilne telefone v žepih. Potem sem začel eksperimentirati. Razstavljati stare mobilne telefone, jih prati, sušiti in tako naprej. Poskusil sem nekako izolirati človeški vonj.

Kateri vonj ste torej odkrili, da ga pes prepozna?

Jaz ga nisem našel. Pes ga osvoji po neštetih ponavljanjih. To pomeni razstavljanje različnih znamk in tudi mešanje med njimi. Vse sem dal v en žakelj, nato pa spet razstavil. Tu je ogromno ponovitev. Ne gre za to, da boš v enemu letu vajo petkrat ponovil in bo rezultat prišel. Po letu in pol sem že mislil, da Zina zadevo že obvlada, vendar sem po dveh letih ugotovil, da to ne drži. Šel sem v neko preiskavo in mi je začela prebijati radio in računalnik. Po treh letih pa je dozorela in tudi sam sem pridobil ogromno izkušenj.

Se potem psa lahko resnično nauči, da bo zavohal karkoli?

Tako je. Pasji nos je edinstven. Mi imamo teh celic nekaj milijonov, koža nemškega ovčarja jih ima okrog 250 milijonov, krvosledci pa jih imajo še več, do pol milijarde. Tudi pasji center za vonj je od deset- do 15-krat večji od človeškega. Mi si ne moremo predstavljati, kaj pes doživlja, ko voha. Psu bi lahko vzel oči, on bi normalno lahko živel naprej. Slep pes normalno živi.

Koliko časa traja šolanje?

Šolanje za takšnega psa traja kar tri leta. Po tem času pes dobi psihično stabilnost, spolno in telesno dozori že prej, ampak psihično se začne umirjati šele pri dopolnjenih treh letih. Takrat tudi začne polno delati.

Kako na to vpliva mladost, ko je še pes praviloma bolj nagajiv?

Pes mora preživeti puberteto. Službeni pes ni stroj, ki je v lasti države, mi pa ga moramo malce programirati. To je pes kot vsak drugi. Treba ga je usmerjati na bolj specialne zadeve in potencirati nagone. V načinu boks-delo-boks-delo ni nobenega družabnega življenja. Z mano ne gre na morje, ker se potem že pozna pri delu. Pozna boks, službo, včasih gre z mano domov, seveda zdaj, ko je starejša.

Kako pa je nagrajena? Plače ne dobiva ...

Edina nagrada ob najdbi je igrača. Nagrada po uspešni akciji je lahko tudi, da naredimo neko motivacijsko vajo. Na terenu je težko nagraditi psa, ker bi lahko tudi zaporniki ugotovili naš sistem dela. Če bi videli mojo psico, bi lahko potem že kakšne igrače nastavili. Zato se ne zatekamo k temu, da na samem kraju nagrajujemo psa. Saj če enkrat ostane brez nagrade, ni nič hudega.

Se morda spomnite na kakšen najbolj nenavaden kraj, kjer je našla telefon?

Te stvari je našla že povsod. Lani v Kopru je na primer prišla do kopalniških vrat v zaporniški sobi in nakazala nanje. Ko so jih razstavili, so ugotovili, da je zapornik odstranil ključavnico in nato izdolbel odprtino, v katero je s pomočjo vrvice spustil mobilni telefon in mamilo, nato pa ključavnico vrnil na svoje mesto. Mobilne telefone smo našli tudi že v čevljih, v zidu, pod parketom, res vsepovsod. Človeška domišljija resnično ne pozna nobenih meja.