Tiskane izdaje
Ni prvič, da je njeno ime zapisano v časopisu. Ko so leta 1976 v Šumiju praznovali sto let, je dala izjavo za Jano, danes, ko Šumi praznuje 140 let, se spominja skoraj tridesetih let, kolikor se jih je nabralo v takrat še ljubljanski tovarni bonbonov in peciva. Da je bila to njena prva in zadnja služba, je bil, kot pravi, čudež.
Na mizo v majhnem enosobnem stanovanju je položila plakete, značko in priznanja s Šumijevim logotipom. Leta 1984, ko se je po skoraj tridesetih letih upokojila, je prejela tudi sliko. Na njeni zadnji strani je zapisano: »Tovarišici Mariji Šelekar za dolgoletno sodelovanje.« Na majhen list je hkrati zapisala imena prvih štirih direktorjev, poznejših se, kot je priznala, ne spominja prav dobro. Tiste prve pa da so delavci spoštovali. »Poznali so nas po imenu, vsak dan so prišli v tovarno, bili so delavni in poznali so vse procese v posameznih obratih,« se danes spominja 88-letna upokojenka.
Pri osemindvajsetih je prišla iz Podčetrtka v Ljubljano in potem v Šumiju, tovarni bonbonov in peciva, delala oblate za vaflje in napolitanke do leta 1974, ko so tovarno, takrat že združeno z Žitom, iz središča mesta preselili na Šmartinsko in opustili peko napolitank. Nekaj manj kot 230 delavcev je nato v novih in večjih prostorih izdelovalo predvsem bonbone in čokolado. »Bilo je težko delo, malo denarja, toda dokler človek lahko dela, je nekaj vreden, ko si pa doma, je bolj tako. V službi je resda težko, ampak si vsaj med ljudmi in potem je lažje.«
Koliko vas je bilo, ki ste pekli napolitanke, dokler tovarne niso preselili?
Nedolgo nazaj sem srečala gospo Racman, ki je v Šumiju mazala oblate. Ona je sicer iz tovarne odšla kmalu po tem, ko je zbolela. Napolitanke sta pekli še Veselova Mici in Jožica. Prejšnji teden sem ju srečala na tržnici in sta me pohvalili, češ da se dobro držim za svoja leta. Vseh, ki smo pekle napolitanke, pa nas je bilo okoli petnajst. Ko se je začelo govoriti, da ženske ne bi več delale nočnih, smo učile tudi moške. Toda zdržal je samo eden, in to je bil Jager, drugih pet pa je šlo delat na drug oddelek.
Zakaj?
Vseskozi smo morali biti ob stroju, nismo smeli stran, če nismo dobili zamenjave, moški pa so takrat hodili ven na cigareto. Toda če bi odšel, ne da bi te kdo zamenjal, bi se vse zažgalo. Pekli smo še na klasičen način. Najprej smo zakurili drva, potem pa uporabili premog in koks, ki počasi daje vročino. Prav zato so bile naše napolitanke tako dobre. Veliko Ljubljančanov me še zdaj sprašuje, zakaj Šumi ne dela več napolitank.
Kaj jim odgovorite?
Da sploh ne vem, če je še kje v Ljubljani kakšna naša tovarna. Tam, kjer je bil prej Šumi, so zdaj velike trgovine, BTC.
V Gradišču nasproti Drame, kjer ste začeli, pa je zdaj parkirišče. V načrtu je gradnja elitnih stanovanj.
Zanimivo, kje so končale naše tovarne. Toda imeli smo se lepo, čeprav delo ni bilo lahko. Veliko je bilo tehtanja sladkorja in moke in veliko dvigovanja, pa ves čas smo stali. Ampak ker smo bili složni, je šlo, ker se tako veliko lažje dela. Če je delovodja rekla, da ne bomo dosegli norme, smo se tudi bolj potrudili, ker smo vedeli, da bo tako več denarja za tovarno in seveda za delavce.
Koliko vas je bilo v tovarni leta 1956, ko ste se zaposlili?
Rekla bi, da manj kot dvesto, tovarna pa je imela več oddelkov: pecilni, kanditni, desertni in imeli smo zavijalnico. Število delavcev se je potem povečevalo. Ko sem se leta 1984 upokojila, nas je bilo veliko več, toda števila se ne spomnim. Vem pa, da smo izdelali ogromno bonbonov in jih toliko tudi prodali. Meni so bile sicer najljubše napolitanke. Delali smo takšne z limonino kremo in, jasno, čokoladne.
Zakaj so proizvodnjo opustili?
Ni bilo donosa. Peči in premog so veliko stali. Ko smo si takrat šli ogledat tovarno Kraš v Zagrebu, so tam pri peki napolitank uporabljali elektriko. Mislila sem si, da bi jo tudi mi lahko in bi veliko lažje delali, bilo bi tudi ceneje. Vendarle je bila kakovost Šumijevih napolitank veliko boljša. Lahko so v Krašu naredili več za prodajo, ampak naše napolitanke so bile enostavno boljše. Elektrika jih osuši, to pa se pozna pri okusu.
Leta 1969 ste se v kolektivu z referendumom odločili za pripojitev h kombinatu Žito. Kako se spominjate tega obdobja?
Spomnim se, da smo imeli kar naprej sestanke in da je vsak imel svoje mnenje. Smo pa po združitvi dobili novo tovarno in veliko večje prostore. Takrat sem začela delati bonbone: melisnice, mentolne, potem tiste s praškom Šššum jabolko, pa herbo. Te sem imela najraje, še danes jih imam, a jih je težko najti v trgovinah.
Kakšnega vonja se spominjate, ko ste vstopali v tovarno Šumi? Je bil to vonj po sladkem ali po strojih?
Po sladkem, seveda. Že na dvorišču tovarne si vonjal čokolado in bonbone.
Pa ste si mislili, da boste v Šumiju ostali do upokojitve?
Ko sem prvi dan prišla, me je direktor peljal naokoli in me potem vprašal, kako se mi zdi. Rekla sem mu, da če bom zdržala, bo čudež. Tako zelo vroče je bilo, da sem mislila, da ne bo šlo. Pri bonbonih je bilo poleti tudi čez 35 stopinj Celzija. Potem pa je šlo, čeprav sem imela haljo kdaj povsem premočeno. Po dvajsetih letih sem hotela stran, toda rekli so mi, da me potrebujejo, in sem ostala.
