Kot da bi bil strip običajen del kulture

Čeprav je za nami sončna uvertura v hladno jesen, je ta teden precej ljudi hodilo po mestu z glavo v oblačkih. Že četrto leto zapored namreč na različnih lokacijah poteka Stripolisfest – festival stripa, ki bo vrelišče dosegel danes s sejmom stripov in se z delavnicami končal jutri.

Stripolisfest, ki ga soorganizirajo Kino Šiška, Stripburger/Forum Ljubljana in zavod Stripolis, je s četrto edicijo še bolj jasno zarisal smer te največje pregledne in promocijske manifestacije stripa. Zagretost publike so najprej nekaj let tipali na mesečnih dogodkih Stripolisa v Kinu Šiška, zdaj pa se je pokazala priložnost za večji dogodek, ki bi povezal založnike, domače in tuje avtorje, razstavljavce, strokovno javnost in stripoljubce. Dražbe originalov slovenskih striparjev že dolgo veljajo za dogodek, ki ga ne kaže zamuditi. Zdaj smo bili lahko v petih dneh priča še številnim razstavam, delavnicam, projekcijam, pogovorom in kreativni izmenjavi med številnimi tujimi ter slovenskimi stripovskimi ustvarjalci.

»Tudi pri nas je čutiti, da se na sceni dogajajo premiki,« je atmosfero sredi festivala povzel vidnejši ustvarjalec mlajše generacije in soorganizator festivala Izar Lunaček. »Spominjam se, da leta 2000, ko sem želel izdati svoj prvi stripovski album, ni bilo veliko založb, ki bi me čakale z odprtimi rokami. Takrat so stripi izhajali v samozaložbi. Ali pa v podlistkih v časopisih in revijah, pri čemer je domači strip najbolj podpirala Mladina. Nov zagon je strip dobil s Stripburgerjem, zdaj pa se je s Stripolisom angažirala še mlajša generacija, ki si želi strip približati širši javnosti,« pravi Lunaček. »V tujini je strip mainstream literatura, ki tako kot druge knjige lahko postane bestseller. V Franciji se na nacionalnih lestvicah najbolje prodajanih knjig vedno znajde nekaj stripov. Največji francoski stripovski festival v Angoulêmu pa obišče 250.000 ljudi. Tako kot obisk gledališča, opere, kina in branje knjig je del splošne razgledanosti tudi branje stripov,« pripoveduje Lunaček, ki si želi, da bi s festivalom dosegli takšno razumevanje za zdaj še »alternativne«, »obskurne« in »geekovske« (sub)kulture.

Založniška žanrska pestrost

Za to se pri nas že nekaj let trudijo tri specializirane založbe, ki so v sklopu festivala predstavljale svoje varovance. Osrednja tuja gosta sta bila Delphine Vaute in Marcel Ruijters, ki s Stripburgerjem sodeluje že več kot dve desetletji in je tokrat z razstavami in delavnicami predstavil svoj novi nagrajeni satirični prikaz družbe v stripu Inferno, po Dantejevi Božanski komediji, kjer je glavno vlogo namenil nunam.

Umetniško navdihnjen risoroman (v prevodu graphic novel) Yvonne, otrok dvorec francoske risarke in ilustratorke Delphine Vaute pa je izdala mlada neodvisna založba VigeVageKnjige, ki se je specializirala za politična in družbenoangažirana dela v tej formi. Urednica založbe Anja Golob glede na stanje v slovenskem stripovskem založništvu ni najbolj optimistična. Čeprav so v slabih treh letih izdali sedem stripov z relevantno tematiko, jih javna agencija za knjigo na zadnjem razpisu ni prepoznala kot založbo, ki bi jo bilo vredno podpreti. »Izdaje zelo pozorno načrtujemo, saj je družbenokritična tematika, podana na tak način, v slovenskem prostoru še vedno redkost. Zato si prizadevamo vzpostaviti kontinuiteto in upam, da bo to kmalu nagradila tudi agencija za knjigo.«

Tudi Stripartnica Buch se je specializirala za področje, na katerem zeva praznina – in sicer na stripe za mladino od 12. do 17. leta. Aleksander Buh izda od tri do pet stripovskih albumov na leto, predvsem uveljavljenih slovenskih avtorjev od Mikija Mustra, Tomaža Lavriča (ki je tik pred izdajo drugega dela Diarejinih izjav desetletja), Zorana Smiljanića do Bernarda Kolleja, menda edinega domačega striparja, ki živi samo od stripa, a dela predvsem za tujino.

Samo od risanja stripov je lahko v preteklosti, preden je strip skoraj povsem izginil iz tiskanih medijev, živel tudi Marko Kociper, ki se spominja »boljših časov«, ko je zaprisežen risar stare šole na uredništvo časopisa še tekel s polo na roko narisane strani pod pazduho. Na Stripolisfestu se predstavlja s svežim izvodom zadnjega dela trilogije Jazbec in puščavska roža, pospremljene z razstavo v Vodnikovi domačiji, kjer si je mogoče ogledati najnovejše prigode njegovega znamenitega, vselej žejnega in pohotnega junaka.