Ljubljansko ogledalo: Kdor tu ni znorel, ni normalen

Tesnoba je temeljno razpoloženje, ki nas sooči z ničevostjo, je rekel že Heidegger. Da je lahko tudi ustvarjalna, pa najbrž najbolje vedo umetniki. Čuti se v glasbi, kriči iz podob in barv na sliki, nas prevzame, ko odhajamo iz kina, in nas zgrabi ujete med platnice.

Zlagoma, a nezadržno se je polnila soba Trubarjeve hiše literature na topel četrtkov večer. Večina sedežev je bila zapolnjenih, ko sta se avditoriju nasproti posedla še gostiteljica Dijana Matković in gost dr. Vid V. Vodušek. Pred nami je bil zadnji pogovor, sedmi po vrsti, na temo tesnobe, ob skorajšnjem zaključku antologije esejev, projekta publicistke in pisateljice Dijane Matković. Eseji, ki bodo urejeni v zbornik izšli jeseni, so zadnje leto in pol izhajali v reviji Literatura. Avtorjev, pisateljev in poetov – tudi mednarodnih, je okoli petnajst. Med njimi Jasmin B. Frelih, Ana Schnabl, Ana Pepelnik, Davorin Lenko, Peter Semolič in Suzana Tratnik, ki so svoje često težke preizkušnje popisali v avtobiografskih prispevkih (tak je bil uredniški napotek) in o njih spregovorili na prejšnjih večerih.

Še vedno tabu

Matkovićeva je vzgib za svoj novi projekt dobila na podlagi preproste socialne observacije, s katero je v svojem okolju zaznala porast anksioznih motenj. Njeno ugotovitev potrjujejo tudi podatki psihiatričnih ustanov, ki v zadnjem času kažejo vse več anksioznosti predvsem med mladimi, a kljub temu je tema še vedno tabuizirana, govorjenje o svoji tesnobnosti pa človeka lahko v družbi stigmatizira. »Ob napadih panike so nekateri prepričani, da so znoreli ali da bodo celo umrli, tako malo je znanega o tem. Nekaj običajnega je, če v družbi omenimo, da smo imeli pljučnico in dobili antibiotike, ko pa povemo, da imamo napade panike in smo na antidepresivih, je stvar povsem drugačna,« pravi Matkovićeva in dodaja, da je med urejanjem esejev opazila številčnost tesnob in vzrokov zanje, tako lahko antologijo beremo tudi kot enciklopedijo tesnobe.

Predvsem zato so bili »literarni večeri« zasnovani kot odprti pogovori o tej tabu temi. Nazadnje naj bi njihovo (oziroma kar splošno) občutje tesnobe v znanstven kontekst umestil psiholog Vodušek, zaposlen na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Ta je zbrani nevrotični krog pomiril z besedami, da je tesnoba povsem normalen element v doživljajskem itinerarju vsakega čustvenega bitja. In se tu človek ne razlikuje prav dosti od laboratorijskih podgan. »Condicio humana – condicio podgana,« se je pošalil doktor. Živim bitjem nam je vsem skupna tudi prva travmatična in tesnobna izkušnja – rojstvo. To travmo se s pomočjo staršev, pomembnih drugih in okolice naučimo samoregulirati.

Kljub vsem neprijetnostim, ki jih povzroča, pa ima tesnoba tudi svojo funkcijo, je razlagal Vodušek. Pojavi se namreč v stanju anticipacije in ambivalence – ko se človek znajde v novih situacijah, prehodnih obdobjih in tehta možnosti, ki so mu na voljo – tedaj nastopi anksioznost, kot obrambni mehanizem, ki človeka za trenutek ustavi, ga osami od okolja in ga umakne v notranji svet. Problem nastane, ko je tesnobe preveč in človeka hromi »pri delu in ljubezni«, kot je osnovno eksistencialno dihotomijo povzel Vodušek.

Objemimo tesnobo

Vse lepo in prav, a kako se obvladati, ko nas tišči v prsih, nam jemlje sapo in se nam zoži zorni kot? Morda je pri pisateljih in pišočih (ali pa umetnikih nasploh) tesnoba lahko tudi gonilo ustvarjanja, saj je sam akt pisanja oziroma ustvarjanja lahko terapevtska metoda analiziranja in osmišljanja svojih doživljanj. Ob odganjanju anksioznosti tvegamo sicer nov strah – kaj če z odstranitvijo nevroze izgine tudi kreativnost?

Odgovor na to je ponudil že Freud: sublimacija tesnobe vodi v produkcijo. Objemimo torej svojo tesnobo, razumimo jo in jo delimo z drugimi. V tem duhu se je strokovna debata v drugem delu prevesila v nekakšno srečanje AT – anonimnih tesnobnežev, če že ne kar množično psihoanalizo prisotnih. Dr. Vid je poskušal čim bolj splošno in generično nasloviti različne tegobe in predstaviti orodja, ki nam pomagajo prilagoditi se na okolje.

Kaj pa če problem ne tiči v posamezniku, kaj če je toksično okolje samo?, se je v širšem pomenu projekta Antologija tesnobe vprašala urednica Dijana Matković in se ob tem spomnila na nekdanji beograjski grafit Ko ovde nije poludeo, nije normalan*.

*Kdor tu ni znorel, ni normalen.