Tiskane izdaje
Ljubljana – Potomcem nekdanjega ljubljanskega veletrgovca Emerika Mayerja, ki mu je takratna država leta 1945 zaplenila vse premoženje, zdaj pa mu ga po koščkih vračajo že 24 let, se obeta novo delno vračilo. Odškodnino v državnih obveznicah naj bi dobili za 1720 kvadratnih metrov veliko parcelo na Ljubljanskem barju.
Kot je pretekli teden na naroku na ljubljanskem okrajnem sodišču dejala sodnica Tanja Kobal Orož, ima zdaj v rokah dovolj dokumentov in podatkov, da lahko razsodi in pripravi delni sklep, koliko naj bi znašala odškodnina družini Mayer za parcelo, ki je bila ob podržavljenju travnik, danes pa je razdeljena na pet parcel. Kakšno odločitev bo sprejela, bodo vse vpletene stranke (gre za SDH, državnega pravobranilca, Ljubljanske mlekarne, MOL, LPT, Snago in sklad kmetijskih zemljišč) najverjetneje zvedele čez kakšen mesec, ko bodo sklep dobili po pošti. Namignila je le, da je pripravila dva izračuna, in sicer za nepozidano kmetijsko zemljišče in nezazidano, a komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Po prvem bi bila osnova za izračun odškodnine v obliki državnih obveznic 2548 nemških mark, po drugem pa dobrih 46.000.
Četudi se ne en ne drugi znesek ne zdita posebej visoka, pa bi utegnila biti odločitev o tem, kaj bo osnova za izračun odškodnine, pomembna v nadaljnjem delu postopka. V igri je namreč še skoraj 56 tisoč kvadratnih metrov ljubljanskih zemljišč, za katere na sodišču še ni odločeno, ali jih bodo vračali v naravi ali odškodnini.
Cenilčeve ugotovitve
Strokovno mnenje izvedenca in cenilca gradbene stroke Dejana Žlajpaha, ki ga je avgusta letos pripravil za Janeza Starmana, odvetnika družine Mayer, obravnava ozko dolgo parcelo v bližini Bonifacije, ki sega od Malega grabna na severu do Ceste dveh cesarjev na jugu. Četudi je imela nekdaj status travnika, je vprašanje, ali bi jo v času podržavljenja že lahko šteli za nezazidano stavbno zemljišče. Izvedenec je namreč iz dostopnega gradiva lahko razbral, da se je mesto Ljubljana okoli leta 1935 začelo širiti ob glavnih mestnih vpadnicah brez urbanističnih načrtov in da se je gradbena dejavnost podrejala volji zasebnih lastnikov zemljišč, kar je onemogočalo uresničitev enotnejšega regulacijskega načrta. Zato je svoje mnenje oprl na dejansko pozidanost parcele 505 k. o. Trnovsko predmestje in tiste v njeni neposredni okolici pred letom 1945. Tako je odkril, da je na jugu na sosednji parceli stal večji zidan objekt (vrisan tudi v načrtu Ljubljane iz leta 1942) in da je bilo tudi na drugih koncih ob Mayerjevi parceli vsaj 10 stavb, zgrajenih pred drugo vojno, dve pa leta 1946.
Četudi izvedenec v arhivih ni našel regulacijskega načrta, ki bi nedvomno dokazoval načrtovano zazidljivost tega območja, pa meni, da se je tam gradilo objekte in da je bilo to možno tudi zato, ker je bil omogočen dostop po cesti in so se lahko lastniki hiš priključevali na vodovodno in električno omrežje. Zato je na koncu mnenja zapisal, da se »lahko utemeljeno upošteva, da je bil del parcele 505 (vsaj v površini 2000 kvadratnih metrov, kot je že v komisijskem zapisniku iz leta 1945 opredeljeno kot eventualno stavbišče) predviden za gradnjo in se ga opredeli kot stavbno zemljišče«.
Ugovori
Pravobranilec, ki zastopa RS, je dejal, da omenjenega strokovnega mnenja ni mogoče šteti za dokaz v tem postopku in da je lahko kvečjemu dopolnilo predlaganih navedb nasprotne stranke (družine Mayer). Država namreč ugotavlja, da celo izvedenec izrecno navaja, da v arhivih ni našel dokumentov, ki bi obravnavano zemljišče opredeljevali kot gradbeno zemljišče, namenjeno pozidavi. In dodal, da je ob upoštevanju sodne prakse lahko ugotoviti za kakšno zemljišče gre. Tudi zastopnica SDH je pripomnila, da vztrajajo pri dosedanjih navedbah, da je sporen tako status zemljišč kot tudi iz tega izhajajoča višina odškodnine.
Odvetnik družine Mayer je dal vedeti, da ni prav, da se leta 2016 celotno breme ugotavljanja statusa obravnavanih zemljišč prevaljuje na potomce lastnika zaplenjenih zemljišč in da se postopek vračanja vleče že 24 let. In dodal, da je to sramotno, saj je ena tistih, ki naj bi ji vrnili premoženje, to je Doris Mayer Pignatelli, stara že 90 let.
Ker je bilo vmes že odločeno o odškodninah za podržavljeno premoženje, ki ga (Mayerjevim) ni mogoče vrniti v naravi, se mu zdi skrajno nedopustno, da v istem postopku država zavzema diametralno nasprotna stališča. To po Starmanu kaže na odnos države do poprave krivic, ki so bile narejene predlagateljem postopka za vračilo neupravičeno zaplenjenega premoženja.
