Švicarija - Skupnost, umetnost in narava

Ljubljana – Prenovljeni nekdanji hotel v Tivoliju počasi dobiva zamišljeno podobo ustvarjalnega centra, čeprav vsa dela še niso končana. Medtem ko delavci še montirajo umivalnike in opremljajo nekatere prostore, se je nekaj na razpisu izbranih umetnikov že vselilo v dodeljene ateljeje ter čiste in prazne zidove napolnilo s svojimi deli. Zdaj morajo prostor, ki je sicer poln zgodovine, napolniti s svojo dušo.

»Hodim po prostoru in se ga poskušam navaditi, ga dojeti,« med svojimi barvitimi slikami, prislonjenimi ob steno, na glas razmišlja Silvester Plotajs Sicoe, ki se je v prostorni atelje preselil pred šestimi dnevi. Triindvajset let je svoja olja na velikih platnih ustvarjal na 27 kvadratnih metrih na Trubarjevi. Zato so ga prvič, ko je odhajal na delo, noge kar same odnesle na staro mesto. Navdih sicer najde v filmih, fotografijah in že od akademije dalje ga intrigirajo lik in delo nemškega performativnega umetnika Josepha Beuysa ter njegov koncept direktne demokracije, a o tem, da mu bo novi prostor sredi narave vdihnil nove zamisli, ne dvomi.

Nadstropje više v prisotnosti svojih gozdnih motivov slikarka in ilustratorka Anja Jerčič Jakob pravi, »Ko prečkam progo in stopim v Tivoli, se mi že zdi, da sem v ateljeju.« Tako kot Martina Štirn Fukuhara in Tanja Pak se je v svoj podstrešni atelje vselila že poleti. Čeprav je bilo ob našem obisku dan po orkanski ujmi precej temačno, so velika strešna okna prepuščala dovolj svetlobe, da je lahko na veliko platno slikala ob dnevni luči. Poleg tistih del, ujetih v slikanice, s katerimi je opremila poezijo svojega moža Jureta Jakoba, ostalih njenih slik ni bilo v novem delovnem okolju. Večina jih je namreč trenutno razstavljena v Galeriji pedagoške fakultete in na Gradu Rajhenburg. »Navajena sem delati doma, zdaj pa sem dobila možnost, da se odklopim od domače rutine, čeprav me tudi tukaj večkrat obiščeta mož in hčerka,« pravi umetnica, ki se veseli povezovanja in druženja z ostalimi umetniki v Švicariji, saj je delo slikarja načeloma bolj samotno, pravi.

Nov začetek

Še bolj domačno vzdušje pa vlada v sosednjem ateljeju umetnice Martine Štirn Fukuhara, ki sta ji ob našem obisku družbo delala štiriletni sin in psička Šiba. »Živeli smo v Škofji Loki in vajena sem bila svojo umetnost – ples in slikarstvo – gojiti kar zunaj. Platno sem obesila na hruško in slikala. Pri ustvarjanju me nemir, ki se dogaja okoli mene, ne moti. Zdi se mi lepo, da v ustvarjalnem procesu sodelujejo tudi moji dragi, ki me obdajajo.« Odkar se je govorilo o prenovi Švicarije, si je želela, da bi lahko ustvarjala tu. »Ko sem se vselila, sem bila čisto iz sebe. Vstopila sem v svež, nov prostor, čista tla, bele stene. Morda sem pričakovala le nekoliko več dnevne svetlobe. Takoj sem vanj prinesla svoje življenje, ki je bilo raztreseno povsod, po Pragi, Piranu, malo po Škofji Loki – končno sem se prizemljila,« pravi umetnica, ki je nekoč svoj plesni projekt z možem posvetila Plečniku, zdaj pa se vsak dan v svoj drugi dom sprehodi po Plečnikovi aleji. »Kot bi se krog sklenil,« se zamisli.

Vsega, kar je v zadnjih letih na različnih koncih sveta v rezidencah ustvarila, pa v novi atelje ni mogla prenesti umetnica, ki se posveča predvsem oblikovanju iz stekla in keramike. Atelje Tanje Pak ni prav svetel, zato pa ima velik balkon s pogledom na severno stran tivolskega gozda. »Ko sem odkrila balkon, so mi stopile solze v oči – že drugič. Prvič mi je šlo na jok, ko sem izvedela, da so me izbrali na razpisu. Švicarijo sem obiskovala še, ko je tu ustvarjal Jakov Brdar, in sanjarila, kako lepo bi bilo tu imeti atelje,« je povedala umetnica, ki je doslej svoje umetnine z brusilnimi stroji in pečmi za keramiko in taljenje materialov izdelovala v majhni, hladni kletni delavnici na Prečni ulici. Za velik del svojega ustvarjalnega procesa – načrtovanje, risanje, slikanje, delo z računalnikom – pa nikoli ni imela svojega prostora. »Ko sem dobila atelje v Švicariji, sem delovni proces razdelila in se popolnoma reorganizirala. Prvič delam v tako lepih pogojih in ugotovila sem, da zdaj naredim več, kot sem kdaj prej.« Od poletja so se tu rojevali različni novi projekti, od stekleničke za parfum do večjih keramičnih skulptur in keramičnih posodic, ki jih bo prihodnji četrtek razstavila v galeriji Atelje ob tamkajšnjem božično-novoletnem koncertu harfistk akademije za glasbo.

Prvi razstavi

Novi prostori umetnikom dopuščajo zasebnost in možnosti druženja, skupnega razstavljanja in povezovanja. Še preden se je v svoj atelje zares vselila, pa se je Marija Mojca Pungerčar odločila, da prazne stene najprej izkoristi za razstavo. Jutri ob 19. uri bo tako prva med izbranimi umetniki predstavila svoja dela v Švicariji. V svojem ateljeju, ki ga je za to priložnost poimenovala Dnevna soba, bo razstavila instalacije s fotografijami, natisnjenimi na steklo in tekstil, ki jih je naslovila Predvideno je prehodno obdobje. Gre za ironično interpretacijo birokratiziranega davčnega izrazoslovja, s katerim se ubadajo samostojni podjetniki in samozaposleni v kulturi, ki ga je Pungerčarjeva prenesla v diskurz avtobiografske, intimne družinske zgodbe treh vzporedno živečih generacij.

Ob njeni razstavi bodo v Švicariji ob 17. uri odprli tudi razstavo z naslovom Kopiranje, ki jo je enajst mednarodnih umetnikov (med njimi tudi Slovenki Nika Rupnik in Nez Pez) pripravilo v sodelovanju z združenjem Printeresting.

»To je prvi korak k temu, kako smo si življenje v Švicariji zamislili,« je povedal kustos v Švicariji Miha Colner. Kmalu se bodo omenjenim pridružili še ostali na razpisu izbrani umetniki, ki bodo prostore prevzeli za dobo petih let z možnostjo podaljšanja; kletna ateljeja sta pripadla kiparjema Damijanu Kracini in Veljku Zejaku, v prvem nadstropju bodo ustvarjali Miha Štrukelj, Ana Sluga, Zora Stančič in Silvan Omerzu, na mansardi pa se bo sogovornicam pridružila še Nika Autor.

Dan odprtih vrat prihodnje leto

Na mlade umetnike, stare do 35 let, pa čakata še dva bivalna ateljeja, ki jim bosta na voljo za dobo dveh let. Do januarja bodo samevali tudi trije rezidenčni studii, namenjeni gostom iz tujine na mednarodni izmenjavi. »Švicarija je za tuje umetnike nedvomno privlačna, saj se od podobno koncipiranih rezidenc, ki so ponavadi umaknjene bolj na podeželje, razlikuje po tem, da stoji v gozdu, a je hkrati sredi mesta. To sta njeni prednost in unikatnost,« je prepričan Colner. »Ker je Švicarija naseljena z umetniki, bo za tuje rezidente inavguracija v tuje mesto in sceno lažja. Želimo pa si, da bi izmenjave blagodejno učinkovale tudi na domačo umetniško sceno.« Zato rezidence niso namenjene le umetnikom, ampak tudi strokovnjakom in raziskovalcem na različnih področjih, piscem ter tujim kulturnim novinarjem, ki bi besedo o dogajanju v Ljubljani ponesli v svetovne medije.

Prvi tuji umetnik Turek Bilal Yilmaz prihaja k nam 20. decembra in bo sodeloval pri prvem večjem skupnem projektu Skupnost, umetnost in narava, ki ga bodo predstavili 6. februarja prihodnje leto. Kot je povedala pomočnica direktorice MGLC Yasmin Martin Vodopivec, bo projekt obsegal razstave v štirih sklopih – zgodovina v sodelovanju z ZVKDS, prenova stavbe v sodelovanju z arhitekti, spominski atelje Stojana Batiča v sodelovanju z Mestnim muzejem in likovna razstava pod taktirko MGLC, ter različne spremljevalne dogodke, s katerimi si želijo približati dediščino prenovljene Švicarije tako splošni kot strokovni javnosti.