Tiskane izdaje
Ljubljana – Ne harpuna, ne laso, ne past … vsaka lovska oprema je popolnoma neuporabna, ko se z njo odločiš loviti mesto in njegovo urbano naravo. Urban Zorko, režiser in literarni kritik, je s kolegi pobrskal po škatli z orodjem, primešal je fikcijo in refleksijo, ustvaril revijo Cacao Europa in z njo vred ujel še spomin.
Zdaj ko ste zasačili že Pariz, Lizbono in Berlin, imate na muhi Ljubljano. Do jeseni jo boste zasledovali in nato dostavili v reviji. Kako jo udomačujete – zase in za bralce?
Seveda je izziv ugotoviti, kako iz kakofonije in brezobličnosti izluščiš mesto. V pogovorih na uredniških sestankih nizamo teme, si mečemo kosti in gledamo, kaj bo prišlo nazaj in bomo zadržali.
Se zato kdaj izmuznete ven in jo načrtno raziskujete?
Tudi. Rad grem na sprehod in za izgovor vzamem še fotoaparat. Ne zato, da bi veliko poslikal, ampak da bi se spodbudil k raziskovanju. Rad delam tudi tako, da si širim socialno mrežo, saj tako izvem nove zgodbe. Tako se počasi nalaga meso na okostje mesta. S sourednikom Ronanom MacDubhghaillom imava do mesta drugačen pristop, a poskušava poslušati lokalne urednike, da bi bila projektu kos. Midva sva platforma in sito, nasloniva pa se nanje.
Je namen, da se oddaljite od oklepa stereotipnih predstav, da mesto vidimo še kako drugače?
Upam. Mesta se trudimo predstaviti predelana skozi druge optike in zgodbe, a je res neverjetno, kako se stereotipi replicirajo tudi v delih avtorjev iz posameznega mesta, ne samo pri zunanjih opazovalcih. Ustaljene podobe so močne, trdovratne in z njimi se precej spopadamo. Lizbončanom gredo trenutno na živce tujci in kapital, ki pride z njimi, saj ugodne hiše spreminja v prenočišča za še več turistov. Prav vsi domačini so v pogovoru prej ali slej omenili razprodajo lastnine kot težavo.
Prebivalci Berlina in Pariza pa se ob to niso spotaknili?
Ne, ob pogovorih s Parižani se je, recimo, potrdila njihova avra elitizma. Češ, povsem samoumevno je, da je prva številka o Parizu, saj je vendar v središču sveta.
Ali pa je v nekem trenutku gotovo bil. Navsezadnje je tudi vam pomembno, da preteklost ne izgine v pozabo.
Element časa nam je pomemben. Včeraj je drugačen kot danes. Ta občutek, ki mu ne moremo dati oblike, je izziv ubesediti ali prikazati. Saj veste, kako je, ko gledate več let stare revije. Ko jih odprete iz njih skoči ven drugačen duh časa in kulture.
Kaj iz Ljubljane tega časa bi radi zadržali?
Prav nenavadno dinamično mesto je, zato me vsakič znova preseneti, da je tako majhna. Zato bomo v številki o njej morda ravno zato premlevali njeno velikost. Je kot skrinjica, vendar ji ne želim nadeti pridevnika ljubka. Je več kot to.
Kakšen je prvi asociativni niz, ki približno določi ogrodje vaši podobi Ljubljane?
Gotovo jo določata vsaj kolo in Barje: skoraj nikdar ne grem s kolesa, Barje pa močno definira mesto, je skrivnostno in nenavadno, a ljudje kot da ne vedo, da obstaja. Pomemben dejavnik se mi zdi tudi element razpada, kot se kaže v bolj robatih delih mesta, na Metelkovi, v Rogu, starih industrijskih conah. Brez te nujne robatosti, zanemarjenosti, senc obstaja nevarnost, da bi mesto postalo mala Švica.
Pri kom prepoznate nosilce daljnosežnih idej, pobud?
Motivacije in energije med mladimi je veliko in mnogi se trudijo pogledati iz ustaljenih, preverjenih načinov. Navsezadnje smo v to malo prisiljeni. Bodisi gledaš v zrak bodisi poskušaš delati. Dinamika je trenutno vznemirljiva, zato mislim, da se nam nikakor ni treba dajati v nič. Nimamo razloga, da bi se v primerjavi z drugimi postavljali na nižjo stopnico.
Kar preveč radi počnemo?
Dvom je, kot pravi Slavoj Žižek, velika dediščina srednjeevropskega prostora. Kar ni slabo. Niti cinizem me ne moti. Vprašajmo pa se, kako svojo identiteto gradimo v razmerju do drugih in zakaj bi se sami dajali v nič, saj nas bodo že drugi. Kolega, ki je poljsko-slovenskega porekla, mi je razlagal, da so Poljaki lahko popolnoma skregani med seboj, a bodo ob prisotnosti tujca dajali vtis enotnosti. Pri nas je drugače.
V glavnem, mladim ta ne prav spodbuden čas ne bo povsem vzel poguma, čeprav pravijo, da je tu že generacija, ki bo živela slabše od staršev?
Gotovo jim ne bo odvzel motivacije, talenta in energije. Me je pa strah, da bi odšli. Čeprav ne vem, ali je beg možganov stvar demagogije in populizma. Najbrž bo šele čas pokazal, ali se je iz države odlilo preveč talentov.
Jih oziroma vas pa že zdaj zaznamuje oblika dela, ki je malce starejši od vas ne poznajo. O prekarnih delavcih ste ravno posneli kratki film. Je to žulj vaše generacije?
Nestalna eksistenca in nepredvidljivost nas močno držita v rokah. Delaš več projektov hkrati, noben pa ti ne omogoči dovolj za preživetje. A motivacija ne uplahne. In tu bi se spet navezal na Ljubljano. Dovolj smo delavni in ustvarjalni, ampak ali smo tudi dovolj nori? Kje je norost, da se kaj premakne, predvsem v arhitekturi? Ljubljani bi ustrezalo še kaj drugega kot zatekanje v varne in že predelane vzorce.
Si ustvarjalci sami privežejo krila ali so premalo pogumni tisti, ki projekte podpirajo in naročijo?
To je posledica kulturnega okolja: strah pred velikimi zamahi in kreiranjem novih zgodb. Zakaj se ne bi lotil česa tako izjemnega, kot je Sagrada familia? Saj ni nujno, da uspe. Včasih mora kaj tudi propasti. To me moti pri našem dvomu: zadržuje nas pred naivnostjo in novimi podvigi. Ničesar si ne upamo storiti.
Saj tudi v drugih mestih takšni podvigi niso bili samoumevni, tudi Plečnikove stvaritve ne. Eifflov stolp ni bil zaželen, newyorška dvojčka prav tako ne.
Pariz je nenavaden primer. Središče je videti kot mumija, kot da mora takšno obstajati večno. Tako se zapira vase. Se mora tudi Ljubljana?
Po Plečnikovi je zdaj čas za Ljubljano nekoga drugega?
Tudi če izkopljemo največjo luknjo na svetu, je to bolj zanimivo, kot če je ni. Če bomo prepoznali obsesijo z ljubkim in bomo znali najti pot iz nje, bom zadovoljen. Z revijo seveda želimo ohraniti mesto pred pozabo, ampak Ljubljana ne more živeti večno v preteklosti.
Tudi pobuda na platformi za množično financiranje je temu primerno protislovna. Uporabili ste sodobno digitalno orodje, da bi ohranili nekaj starega − tisk. Brez tega ne bi šlo?
Kickstarter je samo postaja na poti. Številko nič smo pripravili samostojno. Ta stopnica je zdaj dobrodošla, da lahko pokrijemo stroške produkcije, bomo morali pa denar iskati tudi na številnih drugih koncih. Pred nami sta izziv in dogodivščina, kako doseči bolj dolgoročno denarno vzdržnost.
Kako ste preskakovali ovire?
Bilo jih je veliko. Ker imamo opraviti s tradicionalnim medijem, smo morali razmisliti o distribuciji, prevozu, tisku. Najprej se loviš, nato se naučiš. Boleče zastoje in padce smo preživeli in šli naprej.
Zdaj revijo prodajajo tudi v pariški knjigarni Shakespeare & Company, v Londonski galeriji Tate Modern ... Ste se na njihovih vratih kar pojavili?
Našli smo prave distributerje, pomagalo je tudi, da smo šli v knjigarno in se osebno dogovorili za stalno partnerstvo. Vztrajnost, kljub padcem, daje rezultate.
