Tiskane izdaje
V 35 dneh po 16 rekah čez šest balkanskih držav do urada albanskega premiera z enim samim sporočilom, namenjenim celotni regiji – ustavite gradnjo hidroelektrarn na Vjosi in drugih balkanskih rekah. Tak je bil izvorni načrt pobudnikov kampanje Balkan River Tour, a so je sproti spreminjal. Na koncu so preveslali 23 rek, kajak s podpisi podpornikov kampanje, namenjen premieru Ediju Rami, pa je naposled obležal pred policisti.
Slovesna predaja modrega kajaka pobudnika in vodje kampanje Slovenca Roka Rozmana – na plovilu so vse od začetka rečne ture zbirali podpise nasprotnikov zajezitve številnih balkanskih rek in rečic – je bila predvidena že od vsega začetka, a so si zadnji hip predstavniki albanskih oblasti premislili. »Mi pa smo dejali, da nas to ne zanima. Če smo se odločili nekomu podariti darilo, ga bomo tudi izročili,« je po telefonu pripovedoval Rozman.
Živi zid
Zjutraj so se zbrali v središču Tirane pred Mednarodnim kulturnim centrom. Osmim kajakašem se je pridružilo več deset domačinov, opremljenih s transparenti, na katerih je med drugim pisalo: »Lahko nam vzamete življenje, Vjose ne.« Pripravljeni so bili, da zaščitijo svojo reko, ki naj bi jo, če se bodo načrti nemoteno nadaljevali, v prihodnosti zajezilo 33 novih jezov.
Za zaščito Vjose in drugih balkanskih rek se je v Tirani zbralo več kot 250 ljudi iz desetih držav. »Bilo je čudno naključje, da je danes potekal protest delavcev tamkajšnje naftne rafinerije, kjer že mesece niso dobili plač. Šel sem do njih. Zavedal sem se, da ne protestiramo za isto stvar, a sem vseeno predlagal, da bi to storili skupaj. Bili so za in nazadnje nas je bilo več kot 500.«
Ulica pred uradom premiera je bila zaprta, varovali so jo policisti. Kljub sporočilu, da kajaka ne nameravajo prevzeti, so kajakaši še vedno upali, da ga bodo lahko dostavili pred vhod. »Ampak na koncu nam policisti tudi tega niso pustili. Naredili so živi zid. Dvakrat sva z [veslačem] Žanom Kunčičem poskušala kajak zalučati čez, pa so naju odrinili.«
Kajak je nazadnje obležal pred nogami policistov. »Prišli smo v miru, da predamo darilo. Če ga ne mislijo vzeti, ga bomo pustili tam.« Sporočilo je bilo na koncu po besedah Roka Rozmana še toliko močnejše. »Toliko časa se trudiš, tvegaš ..., pa je človek v zgradbi in ne pride. To res kaže na prepad med ljudmi, ki jim je mar za reko in naravo, in tistimi, ki jim ni.«
Odvisni od reke
Nekje med rečno odisejado, ko so se srečevali z domačini, so prišli do spoznanja: »Če bomo govorili le o polžkih in ribah, ne bomo nič rešili, ker to nikogar ne zanima. Predstaviti moramo zgodbo ljudi, ki živijo ob reki, in jih izkoriščajo. S tem se lahko čisto vsak poistoveti in se zave, da to resnično ni pravično.«
Kot je povedal, so ga presenetili predvsem ljudje, ki živijo ob rekah. Bolj kot so šli na jug, bolj so domačini odvisni od njih, bolj so jih pripravljeni zaščititi. Čeprav jih pred kampanjo, katere medijski sponzor je tudi Delo, niso neposredno nagovarjali, ampak je njihov poziv šel pristojnim institucijam in politikom, so zelo dobro vedeli, kdo so in kaj počnejo. Nič drugače ni bilo na Vjosi. »Ti ljudje, ki so odrasli ob reki, ob njej živijo že generacije, spoštujejo in čutijo dolžnost, da jo zaščitijo. Ne ščitijo najprej svojih interesov – posledično seveda jih –, ampak jo varujejo zato, ker je reka vse življenje pomagala njim. Ne pretvarjajo se,« je prepričan Rozman. A izgube bi bile kljub temu za mnoge še kako resne - z jezovi bi izginili pašniki, polja, ponekod tudi vasi. V zajezeni reki se prav tako ne prenašajo hranljive snovi, pa tudi ribe in druge manjše živali težje potujejo proti toku.
Negodovanje, največje priznanje
Prepričani so, da jih niso slišali le tisti, ki podpirajo njihova prizadevanja, ampak tudi tisti, ki imajo ključno vlogo pri načrtovanju gradnje več kot 2700 novih hidroelektrarn na balkanskih rekah. »Dobili smo kar nekaj namigov, da jim to ni všeč, kar je za nas največje priznanje.«
Čeprav so v skoraj petih tednih preveslali 23 rek in rečic, je bila Vjosa – zadnja evropska reka, ki je ni zajezila še nobena elektrarna in ki nudi dom barvitemu naboru živalstva in rastlinstva – v središču njihove kampanje. Zdaj vse kaže, da se bo kljub protestu to spremenilo. Pred nekaj dnevi je bila turškemu podjetju podeljena koncesija za izgradnjo velikega jezu pri vasi Poçem. Tam je v sredo tudi potekal vrhunec kampanje. Protesta na vodi se je udeležilo skupaj 43 kajakašev, ki so se pridružili Roku Rozmanu, Janu Pirantu in Žanu Kunčiču – trojici veslačev, ki so neprekinjeno veslali vse od Slovenije prek Hrvaške, BiH, Črne gore, Makedonije pa vse do Albanije. Pridružila se jim je tudi podpredsednica evropskega parlamenta Ulrike Lunacek. »Bila je navdušena. Zdaj se aktivno vključuje v zgodbo in uradno poziva Ramo, naj ne dela neumnosti,« je povedal Rozman.
Zgodba, ki je krenila v Bohinju, se po besedah njenega pisca zdaj šele dobro začenja. »Zagnali smo val ..., zdaj moramo peljati zgodbo naprej,« je prepričan. Pridružuje se jim vedno več nevladnih organizacij. Delo si nameravajo razdeliti, njihov cilj pa je, da bi posnetke, ki so nastali na Soči, Neretvi, Tari, Valboni, Vjosi in drugih rekah, strnili v celovečerni dokumentarni film in da bi zgodbo predstavili svetu.
