Nogometno prvenstvo škodi planetu kot vojna

Ljubljana – Mlade zanima spreminjanje sveta in inovativnost v drugačnem razvoju, meni Jean Jouzel, raziskovalec taljenja ledenikov. Nove tehnologije pa ne smejo biti izgovor za sedanjo generacijo, da nič ne stori.

»Pariški dogovor je vzbudil veliko optimizma, vendar klimatologi nismo povsem zadovoljni, uresničitev zavez držav ne omogočajo omejitve segrevanja planeta na dve stopinji Celzija,« je povedala Lučka Kajfež Bogataj, ki vodi center za biometeorologijo na biotehniški fakulteti, in dodala, da se boji, da se je svet zazibal v občutek, da je bilo s podnebnim sporazumom narejenega veliko, a so to le obljube na papirju, storjenega pa ni še nič.

Jean Jouzel je omenil, da sta s Kajfeževo skupaj pisala četrto poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki je podlaga za pariški sporazum in tudi podlaga za Nobelovo nagrado za mir, ki jo je leta 2007 dobil IPCC. »Ideja, da bi omejili segrevanje, je pomembna, saj se bomo le tako lahko prilagodili na spremenjene razmere. Za to bo namreč treba popolnoma spremeniti način razvoja, fosilna goriva bomo lahko uporabljali le še dvajset let,« je opozoril Jouzel. Dodal je, da znanstveniki govorijo o segrevanju že od 80. let, vendar se spremembe uveljavljajo zelo počasi. »Zaveze držav zadoščajo za omejitev segrevanja na 3,5 ali celo štiri stopinje Celzija. To pomeni, da bo treba emisije za doseganje cilja zmanjšati še dvakrat bolj, kot so obljubljale države v Parizu,« je opozoril Jouzel.

Prepletenost globalne trgovine in proizvodnje

Razloge, zakaj se spremembe uveljavljajo tako počasi, je Kajfeževa pripisala prepletenost globalne trgovine in proizvodnje, po drugi strani pa emisije zmanjšujemo na ravni držav. »Evropa je zdaj lahko zelena celina, v resnici pa uporablja stvari, ki so narejene v državah v razvoju, kjer imajo tudi emisije. Zaradi interesov se niti ne da kaznovati držav, ki ne bi spoštovale pravil,« je dejala Kajfeževa in predvsem mlade pozvala, naj si prizadevajo za reformo institucij, od Združenih narodov navzdol. »Lahko nehamo jesti meso, lahko se ne vozimo z avtomobilom, a če ne bomo izvajali pritiska na ustanove, sprememb ne bo. To pa so stvari, ki gredo nujno skupaj z migracijami,« je dodala Kajfeževa. Jouzel pa je dodal, da mlade zanimajo teme, kot so spreminjanje sveta, nov razvoj, vznesenost in inovativnost. Kajfeževa se je tudi zato zavzela, da bi podnebne spremembe, kemikalije in umiranje morja prišle v šolske učne programe.

Različne ideje, kako bi tehnično ustavili segrevanje, sta oba označila za nepreverjene. V geoinženiringu bi, denimo, v zrak spuščali zelo velike količine različnih vrst prahu. »Nobenega dokaza ni, da to ne bi povzročilo še verižnega niza večjih težav,« je dejala Kajfeževa, čeprav je opozorila, da bo poleg zniževanja emisij treba zbirati tudi ogljikov dioksid iz ozračja. Pravi, da je treba uvesti nov sistem, rast pa pri tem ni neskončna, saj planet ne raste. »Zakaj se mora Evropejec do trgovine peljati z avtomobilom? Ta generacija je problem zakuhala in ga mora začeti tudi reševati, ne pa ga prelagati na prihodnje generacije in nove tehnologije, ki jih še ni,« pravi Kajfeževa.

»Ena od glavnih težav podnebnih sprememb je to, da povečujejo razlike med ljudmi po svetu in tudi znotraj razvitih držav. Revnejši so bolj ranljivi, pa najmanj pripomorejo k segrevanju,« je povedal Jouzel. Kajfeževa je članica 24-članskega odbora v Unescu, ki pripravlja etični kodeks podnebnih sprememb. Te je zakrivil zahodni svet, ki je prvi začel izkoriščati fosilna goriva. Zdaj so te države najbogatejše, trpijo pa države v razvoju, predvsem v Afriki. Za naša dejanja bodo poleg tega plačevali še nerojeni otroci.

Kolikšna je cena za ogljik?

Na izziv, da bi medvladni panel lahko vplival na vlade, da bi te ustavile vojne, je Kajfeževa odgovorila, da sta svetovno in evropsko prvenstvo v nogometu povzročila skoraj enako količino emisij kot zalivska vojna. Jouzel je dejal, da je treba določiti ceno za ogljik, da bodo fosilna goriva postala draga in zastarela. »Z veseljem plačam tak davek, če bi tako zbran denar vlagali v obnovljive vire in, denimo, kolesarske steze. To vsi vedo in vsi se temu tudi upirajo, raje so lokalni šerifi,« ga je dopolnila Kajfeževa, ki tudi meni, da to, da imajo države v istem času na mizi prostotrgovinske sporazume in podnebni sporazum, pomeni, da imamo težave.