Da, Zoran Janković gre na volitve

Razen šova in »usodnega« Jankovićevega »da« se danes ni zgodilo nič.
Objavljeno
11. oktober 2011 20.48
Posodobljeno
11. oktober 2011 21.00
Dejan Karba, notranja politika
Dejan Karba, notranja politika

Ljubljana – »Sebe ne vidim v parlamentu, moj karakter je bila vedno izvršilna funkcija. /.../ V gospodarstvu, brez zamere, od vseh potencialnih kandidatov, menim, sem največ pokazal. /.../ Na volitve gremo z namenom, da zmagamo, odločitev pa prepuščamo državljanom. Obstajata dve možnosti: ena je ziheraška – ostanem župan, ne kandidiram za poslanca, in če lista dobi večino, se javim za mandatarja oziroma me predlagajo za mandatarja. Drugi scenarij je, da se javim za poslanca kot prvi na kandidatni listi in da prevzamem riziko, da izgubim tri leta z najboljšo ekipo na svetu,« je ljubljanski župan Zoran Janković danes govoril novinarjem. Potem seveda, ko je decembrskim parlamentarnim volitvam končno dihnil težko pričakovani »da«.

Da, Zoran Janković gre na volitve. Trg osvoboditve, kot se je med letoma 1945 in 1990 imenoval ljubljanski Kongresni trg, je včeraj malo čez drugo uro popoldne več sto Slovencem, med katerimi so tudi tuji turisti dvigali glave in ljudi okrog sebe povpraševali po vzroku dogodka, v svobodo izbire ponudil novega kandidata za premierski stolček: Zorana Jankovića, župana za okrog 124 milijonov evrov zadolžene Ljubljane.

Pol ure pred le dan poprej napovedanim, a težko pričakovanim dogodkom je bil v Parku Zvezda povsem običajni dan: prijetna temperatura je nekaj ljudi posadila na klopce, nekaj študentov je zleknjenih na zelenico odpiralo pločevinke piva in neka starčka sta s prekrižanimi rokami na hrbtu opazovala kosa, kako je na veji žvečil še zadnje ostanke poletja. Na Kongresnem trgu je na ploščadi nad podzemnim parkiriščem mladež metala frizbi in spodaj pred stavbo Univerze so se leno sprehajali turisti. »A bo zadeva tukaj, v parku, ali tam doli nad filharmonijo?« je eden od tistih starcev zarezal v čisto navadni dan v enem ljubljanskih promenadnih kotičkov in naenkrat se je v parku zbrala kopica novinarjev, ki so odgovor starcu zaman iskali: »Ali sploh kdo ve, kje je Zoki v resnici mislil, ko je rekel jutri ob dveh na Kongresnem trgu?«

Čakanje, prihod in nekaj razočaranih

Čez čas je postalo jasno, da bo prvi mož Ljubljane prikoračil iz smeri Wolfove. Tam je bilo največ v debele mačke oblečenih mikrofonov, kamer, fotoaparatov in zaslonk, tam se je gnetlo ljudi. Več kot petsto ljudi. Tja je pred mikrofone najprej pripešačil Roman Jakič, direktor Zavoda Tivoli. Pod Mercatorjevim znakom nad vrati trgovinice poleg Filharmonije je neki brezdomni gospod iz prozorne vrečke vzel steklenico rdečega in smeje nazdravil v smer prihoda »ta pravega človeka«, kot se je izrazil. »Upam, da bo imel govor v paviljonu. Spodobilo bi se. Zaradi teh neumnih novinarjev se ga sploh ne bo dalo videti,« je godrnjal in med njimi, ki so stali na pločniku, prvi završal: »Prihaja. Gre, glejte!«

»Na Kongrescu se dogaja prihod mesije, folk v deliriju... slepi spregledali, invalidi shodili, revni so obogateli, cepci pa so še vedno cepci,« so v neki slovenski politični stranki na svojem tweetu opisali omenjeni dogodek, ki se je izkazal kot izjemno pomanjkljivo organiziran. Ne le, da množica Jankovića zaradi kroga novinarjev okrog njega ni mogla videti, niti slišala ga ni dobro in v celoti. Klošar je po nekaj minutah zapustil svojo postojanko pred trgovinico in ljudje, ki so hoteli dogodek, so razočarani ostali brez njega.

V krogu družine in znanih Ljubljančanov

Razen šova in »usodnega« Jankovićevega »da« se danes ni zgodilo nič. Neko angleško turistko ob robu množice nasproti Univerze je zanimalo, kaj neki se dogaja tam doli, pa ji neki vljudni Ljubljančan kaj več od tega, da tam pač govori naslednji premier Slovenije, ni vedel povedati. »Kaj pa govori, zakaj govori?« je vpraševala, tisti gospod pa ji je spet odvrnil le, da »pač govori«. »Super, kako dobro je tukaj pri vas. Politiki kar govorijo, med ljudmi.«

Okoli človeka, ki je bil osem let na čelu najboljšega soseda, niso stali navadni ljudje. Neki študent fotografije, ki je v množici ljudi iskal priložnosti za dobro fotografijo, jih je opisal takole: »Pa to so sami uni, ta bogati. Veš, bolj kot spremljam vse to, bolj mi gredo na živce te okoriščevalske zgodbe ljudi, ki se imajo za nekaj več. Poglej ga, Anderliča. In Jakliča in...« In bila je tam, vsa nasmejana, tudi Jankovićeva žena Mija pa snaha Vesna in kandidatka za snaho – Ursula iz Egipta... Sinov ni bilo. Bili so kulturniki, bil je slikar Ljubljane Modic in bili so tam dirigenti, priznani odvetniki, gledališki igralci, operne pevke. Bili so ljudje, ki govorijo polomljeno slovenščino in bili so tam pravi Ljubljančani, uglajeni gospodje, katerih žene so skrbno urejene zaman stegovale vratove: videlo se ni popolnoma nič.

Oddih v barčku

Barčki ob vznožju Kongresnega trga so se napolnili in mladež je še vedno metala svoj frizbi. Za napoved kandidature človeka, ki naj bi s to gesto »pojedel« ostanke slovenske levice, se niso zmenili. Trg se je počasi izpraznil in peščica novinarjev se je po stopnicah zapodila dol v barček pod Filharmonijo. Tam so Darko Brlek, žena Mija, podžupanja Dakićeva s še nekaj pomembneži v senci za gostilniško mizo že čakali njega, ki je naposled sedel za njihovo omizje in se oddušal: »Tako, pa je.«

Ali bo Jankoviću zares uspelo, kot je to, denimo, uspelo sprva pariškemu županu, nato predsedniku Francije Jacquesu Chiracu, bo odvisno od programa njegove za zdaj še enigmatične stranke. Kdo ve, morda bo to predstavil na kakšnem drugem trgu, nemara Tartinijevem? Lokacijo naj izbere sam, mi mu predlagamo, naj s sabo vzame vsaj megafon.