Tiskane izdaje
Ljubljana – Ali bi bil imunski sistem pravne države glede ugotavljanja kazenske odgovornosti bolj odziven, če bi omejili sodno preiskavo in uvedli policijsko-tožilsko, v kateri bi lahko policija osumljence in priče zaslišala že v predkazenskem postopku?
To je ena od ključnih dilem predloga spremenjenega zakona o kazenskem postopku, ki se le stežka prebija skozi državnozborski postopek. O predlogu, ki vsebuje skoraj 150 členov in ki ga je pravosodni minister Goran Klemenčič pred letom dni označil kot enega izmed ključnih reformnih zakonov, so poslanci že opravili splošno razpravo, na predlog koalicijske stranke SD je potekala tudi javna predstavitev mnenj, parlamentarni odbor za pravosodje se bo z njim spet ukvarjal 28. junija.
Vzroka za dolgotrajnost postopka sta predvsem ta, da sta pravosodni minister in vlada bolj ali manj osamljena na poti spreminjanja kazenske preiskave. Proti sebi imata predvsem del stroke, policijo, tožilstvo in odvetništvo, ki jih Klemenčičeve besede, da sodne preiskave evropske države ne poznajo več (razen štirih, z nami vred), ne samo zaradi vprašanja učinkovitosti kazenskih postopkov, ampak tudi poštenosti, ne prepričajo.
Eden od mitov
Veljavna ureditev, še posebej pri pregonu zahtevnega gospodarskega, bančnega in organiziranega kriminala, omogoča zastoje, zavlačevanja, prelaganje odgovornosti z enega deležnika na drugega. Kopičenje ugovorov in pritožb, neučinkovito vročanje sodnih pisanj in vabil, ki za več mesecev zavlečejo posamezen kazenski postopek, po Klemenčičevem mnenju terjajo ukrepanje. »Procesne priložnosti samo ustvarjajo videz poštenosti, vendar samo in izključno za tiste, ki jih izrabijo,« pravi minister. Res je, da 75 odstotkov kazenskih postopkov teče brez težav, toda dva tisoč na leto je takšnih, ki so problematični. In to zahteva ukrepanje.
Zaslišanje osumljenih in prič v predkazenskem postopku po njegovih besedah poteka že zdaj, le da se temu reče drugače. »Prepričanje, da policija danes ne zaslišuje obdolžencev ali prič, je zgolj mit.« Tudi izjave, ki jih dajo osumljenci in priče v predkazenskem postopku, že imajo določeno težo pri odločanju sodišč, pravi Klemenčič. Po predlagani rešitvi bi imele namreč tako dane izjave, zvočno in slikovno posnete, v predkazenskem postopku večjo dokazno vrednost.
Vrnitev v leto 1948
Trije profesorji kazenskega prava (Zlatan Dežman, Anže Erbežnik in Primož Gorkič) so prepričani, da obstoječi kazenski sistem deluje, predlagane rešitve pa se zaradi očitnih prizadevanj, da se preiskava pomembno omeji, približujejo nekdanjemu inkvizitornemu postopku, v katerem so možne zlorabe. Če se namreč policiji in tožilstvu daje monopol nad zbiranjem dokaznega gradiva v predhodnem postopku brez ustreznega sodnega nadzora, hkrati pa se obdolžencu nesorazmerno posega v pravico do obrambe, bodo nastale nove resne ustavnopravne dileme, kar lahko pripelje do tega, da se bo pravosodje spet ukvarjalo samo s seboj.
Invalidne rešitve
Namestnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar pravi, da je že to, da se na nekateri točki strinjajo tožilstvo, policija, odvetništvo in akademska stroka, »edinstven primer«. Vendar policija ne vidi nobenih potreb, da bi se način zaslišanja osumljencev v predkazenskem postopku spreminjal, za to niso podani nobeni utemeljeni razlogi.
Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull izpostavlja, da predlog spremenjenega zakona o kazenskem postopku s tožilstvom strokovno ni usklajen in da je to s svojimi predlogi na celi črti »pogrnilo«. Tožilci so prepričani, da predlog vodi v dejansko zmanjšano učinkovitost in večjo birokratizacijo postopkov. »Zakonu ne nasprotujemo zaradi svoje miselne zakrknjenosti in konservativnosti, kot se nam očita, ampak zato, ker gre za polovične in procesno invalidne rešitve, zaradi katerih se lahko postopki bistveno zapletejo.
Gre za nedomišljene spremembe zasnove kazenskega postopka, katerih posledica v praksi bo nezanesljivost dokazne vrednosti v predkazenskem postopku pridobljenih podatkov na podlagi novih procesnih pooblastil, okrnjena bo možnost državnega tožilstva pri uporabi najustreznejših procesnih orodij,« opozarja Jenull. Sprejetje predlaganega zakona v času, ko tožilstvo obravnava kazniva dejanja, ki so hudo prizadela skupne interese državljanov, je veliko tveganje za učinkovitost kazenskega pregona.
Nema obramba
Odvetnik Mitja Jelenič Novak je prepričan, da predlagane rešitve ne pomenijo omejitev sodne preiskave, ampak njeno dejansko ukinitev. Zakaj? Zato, ker, tako Jelenič Novak, »tožilec skorajda nikoli ne bo zahteval sodne preiskave, saj se bo zadovoljil z zbranimi dokazi, ki mu jih bo dala policija, ta pa bo seveda zasledovala to, kar izhaja iz obtožnice. Toda preiskava ni namenjena samo temu, da se tožilec odloči, ali bo nadaljeval kazenski pregon ali ne, ampak tudi temu, da se na postopek pripravi tudi obramba.
Brez preiskave obramba ostaja brez česar koli, pred glavno obravnavo nima možnosti zbiranja, zavarovanja in proučevanja dokazov.« Ali kot dodaja odvetnik Blaž Kovačič Mlinar: »Že zdaj se polovica kazenskih postopkov konča s priznanjem krivde obdolženca, kar pomeni, da se sojenje sploh ne začne. Večina njih ni tajkunov, večina je neizobraženih, pravno nepodkovanih, revnih. In kaj se bo zdaj zgodilo? Obdolženec bo dobil pred sabo cel spis tožilsko-policijske preiskave, v kateri ni imel niti pravice sodelovati, saj mu jo je tožilec zgolj predočil. Ostala mu bo možnost, da bo dejanje priznal ali pa tvegal sodni postopek. Če se bo odločil za ta drugi korak, potem to pomeni, da bo svoje pravice lahko učinkovito zavaroval šele na glavni obravnavi, zato bodo te trajale nesorazmerno dolgo.«
