Nestrpni do nestrpnosti, strpni do potreb priseljencev

Ljubljana – Priseljence potrebujemo, a se jih bojimo. Bojimo se jih, ker s svojo prisotnostjo preizprašujejo naš način življenja in rušijo nacionalne mite. Potrebujemo jih, ker so delovna sila, ki lahko prispeva v državno blagajno, in kot negovalce ostarele Evrope.

Kljub temu in prav zato jim številne države nastavljajo birokratske zidove. Ob zgodbi somalijske deklice – ta čaka na politični oziroma sodniški razplet, ki bi ji omogočil, da se pridruži sestrini družini v Mariboru – je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic presenečeno odkril, da za begunce, denimo, ne velja, kar velja za vse druge tujce. Pri tujcih so družinski člani tudi drugi sorodniki, pri beguncih pa ne. »Nisem verjel, nisem si mogel misliti, da bi bil naš zakonodajalec sposoben česa takega. Pa je bil,« pravi Matevž Krivic.

Primer nakazuje, kako kompleksen je odnos družbe do priseljencev, do tujcev, do beguncev. »Ne bi rekel, da smo ksenofobni,« meni prof. dr. Jure Gombač z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, »ampak so situacije, v katerih tako ravnamo.«

Zgodbe posameznikov, kot je omenjena deklica, se nas dotaknejo. »Ampak če problema ne premaknemo, kot se je zgodilo pri izbrisanih, kjer se je civilna družba združila z marginalizirano skupino in od zakonodajalcev zahtevala ukrepanje na evropski ravni, je vse zaman,« pravi Jure Gombač, ki opozarja, da mora biti civilna družba pozorna na pojave kršenja človekovih pravic in stalno razmišljati o izboljšavah v vsakdanjem življenju ter tako pripomoči k razvoju družbe; drugače si vse skupaj prilastijo politiki, ki se potem hvalijo, da so najbolj prispevali k reševanju problemov, kot se je to zgodilo v primeru izbrisanih, dodaja Gombač.

Nove ideje, novi okusi

V primeru somalijske deklice Matevž Krivic politikom za njihovo ravnanje sicer izreka vse priznanje, a dodaja, da je njena usoda bolj kot od poslancev (ki spremembe ustrezne zakonodaje lahko uveljavijo šele marca) odvisna od tega, kako hitro bo o njenem primeru odločilo ustavno sodišče. Ta ga je uvrstilo med absolutno prednostne zadeve in ga bo obravnavalo po vrstnem redu v okviru istovrstnih absolutno prednostnih zadev.

Dekličina zgodba pa ima še eno sporočilo. Migracije so tu, migranti so med nami. Prav tako tujci in tudi begunci. Država Slovenija in njeni državljani se moramo na njihovo prisotnost ustrezno odzvati. Pomagalo bi že, če bi se znali ozreti dve ali tri generacije nazaj. Številni starši ali stari starši so bili namreč migranti, zato sprva tujci in nemara begunci.

V Evropski uniji postajajo migracije čedalje bolj pomembna družbena tema. Vse bolj postaja jasno, da brez njih ne moremo. To kažejo najrazličnejši demografski in gospodarski izračuni. Države spreminjajo zakonodajo in se poskušajo prilagoditi dejstvu, da potrebujejo migrante za razvoj in napredek. Pri razmisleku o strategiji so mnoge še zelo okorne in birokratske ovire so še vedno zelo visoke. V velikih mestih pa že dobro vedo, da lahko migrantski podjetniki, denimo, ustvarjajo delovna mesta, prinesejo nove ideje in okuse ter pripomorejo k razvoju mesta. »Dunaj je odličen zgled mesta, ki spodbuja migrante k ustanavljanju podjetij. Tako se poskušajo izogniti brezposelnosti in brezperspektivnosti, ki lahko vodita v nasilje in kriminal. Podjetništvo ni edina ali najboljša možnost, je pa ena od dobrih praks,« pravi Jure Gombač, ki je na medresorskem posvetu o izzivih kulturnega sobivanja in vključevanju priseljencev in njihovih družin v Sloveniji predstavil primer dobre prakse etničnega podjetnišva. »Samozaposlovanje migrantom pomaga, da izstopijo iz tradicionalnega kroga gastarbajterstva, torej zaposlovanja v tovarnah, v katerega so kot priseljenci vnaprej utirjeni in v katerem lahko izgubijo delo in dovoljenje za bivanje takoj, ko zmanjka naročil. Če ustanovijo svoje podjetje, pridobijo večjo možnost odločanja o svoji usodi.«

Strah pred neznanim

»Zelo pomembno je izobraževanje. Ne samo učenje tujega jezika in kulture, ampak tudi strpnosti in razumevanja. Če vse življenje živimo v eni državi, se težko vživimo v življenje nekoga, ki se je preselil nekam, kjer ljudje govorijo drugače in razmišljajo drugače. Zato lahko pride do trenj. Če smo izobraženi – pa ne govorim samo o šolah, ampak tudi o branju časopisov in knjig, gledanju filmov in poslušanju glasbe – in znamo prepoznati možne konflikte, jih znamo tudi pravočasno preseči. Na neznano pa se zmeraj najprej odzovemo z rezerviranostjo, mogoče tudi z odporom,« pravi Jure Gombač, ki poudarja, da smo Slovenci sicer zelo empatični in pripravljeni pomagati ter prostovoljno delati na področju medkulturnega dialoga in vključevanja marginaliziranih skupin, tudi migrantov.

Da družba postaja vse bolj pozorna na potrebe priseljencev, ugotavlja tudi Darinka Cankar z ministrstva za šolstvo. Že odziv učencev, učitelje in staršev na projekt vključevanja priseljencev, ki so ga pripravili v konzorciju osnovnih šol, je, kot poudarja, zelo dober. »Občutljivi postajamo na sovražni govor in nestrpni do nestrpnosti, sploh glede priseljencev in besedičenja okoli tega, kako prevzemajo delovna mesta. Včasih so mnogi nad takimi izjavami zamahnili z roko, zdaj pa se vse več ljudi negativno odzove nanje.«

Tudi zato, ker naši otroci postajajo priseljenci in sprejemajo službe, ki bi jih sicer nemara dobili domačini.