»Predebela koža pomeni, da ti ni več mar«

Politiki morajo imeti debelo kožo; tisti, ki je nimajo, naj raje ne vstopajo vanjo, meni javnost. A kako debela koža še ni predebela? Poslanka SMC Erika Dekleva, ki je postala tarča virtualnega zasmehovanja z izjavo, da so otroci lačni doma, ne v šoli, se je razjokala. Bi bilo bolje, če bi ostala neprizadeta?

»Če je koža pretirano debela, to pomeni, da ti ni več mar. Erika Dekleva je povedala, česar si mnogi niso upali izreči na glas. Namesto da bi se pogovarjali o njenih besedah, so jo osebno diskvalificirali. Če si stvari ne jemlješ k srcu, do njih nimaš kritične refleksije; to pomeni tudi, da ne delaš več za sočloveka,« pravi vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec.

Ko se tožilci niso odločili za pregon sovražnega govora, družba ni dobila signala, kje so meje dopustnega v komunikaciji. Sovražnega govora ne znamo ustaviti. Predvsem na družbenih omrežjih se spopadamo tudi s širitvijo sramotenja, ki je manj konkretno. Bo morda SMC tista, ki bo nastopila odločneje in povedala, kaj je prav in kaj ni?

Vsak človek ima svoj sistem vrednot. Nikakor ni nujno, da vi enako dojemate kot jaz, kaj je prav in kaj ni. Kdo bo odločil, kaj je žaljivo?

Kakšno govorico bo nekdo uporabljal, je njegova osebna odločitev in ustavna pravica. To se kaže tudi na ravni družbe. Neka skupina ljudi ima lahko visoko stopnjo tolerance pri enih vsebinah, pri drugih pa ne. V svetu politike je to navadno povezano z ideološkimi prepričanji. Na tej točki lahko najhitreje nastanejo drugačni pogledi in napetosti; tudi pri tem, kako in kaj sporočaš. Spoštovati je treba vse, kar je rezultat demokratičnosti, hkrati pa je treba jasno povedati in z dejanji pokazati, kje so meje. V političnem svetu to pomeni, da mora stranka, ki ji pripadaš, argumentirano sporočati, kaj je zanjo še sprejemljivo in kaj ni. Ni pa nujno, da bo dosegla soglasje; da se bo to zdelo prav tudi celotni javnosti.

Ste v SMC že ocenili, da je komunikacija postala nesprejemljiva?

S tem se veliko srečujemo že od začetka: v medijih, med poslanskimi skupinami in tudi med nami samimi. Vsakdo ima svoj pristop in mnenje. Osebno verjamem, da dobrih sporočil in namenov ne bomo mogli uresničevati, če jih bodo spremljale težke besede nespoštovanja in agresije, tudi egoizma ali večvrednosti v odnosu do drugih. Ljudje s takim odnosom do življenja so lahko uspešni, če jih drugi tolerirajo; ampak v javnem prostoru v demokratičnih državah in s poslanstvom iskanja dobrih rešitev za prihodnost težko najdemo prepričljive argumente za tako ravnanje. Prihodnost mora biti povezana z optimizmom, ne smejo je začiniti s poniževanjem, zasmehovanjem, agresijo.

Toda težke besede so bile tudi v preteklosti pogosto izrečene prav v parlamentu. Če si jih lahko privoščijo govoriti politiki, si jih bo tudi širša družba.

Parlament je osrednji politični javni prostor. Malo v šali in veliko zares se hecamo, da je kot hiša velikega brata. Ves čas smo pod kamerami in prav je tako. Smo predstavniki ljudstva, naša primarna naloga je, da smo glas tistih, ki so nas izvolili; oni morajo videti, kaj počnemo. Hkrati pa je naša odgovornost, kako bomo ta glas ljudstva prenašali naprej. V SMC smo prepričani, da to lahko počnemo samo s spoštljivimi in odgovornimi besedami.

Po drugi strani pa najdejo prostor v medijih tisti, ki znajo svoja sporočila začiniti ali koga celo užaliti. V primeru tvitov, ki jih je prvak opozicije namenil dvema novinarkama, se je ves čas pisalo, kaj je napisal, zelo malo pa, kaj družbi sporoča stranka, ki tako dojema posameznika.

Ampak verjetno nismo mediji tisti, ki moramo družbo opozarjati na meje dopustnega; še posebno ne, če tega ne storijo ne tožilstvo ne politiki, ki vodijo državo?

Vsekakor imate pri sporočanju javne besede pomembno odgovornost. Poslanci jo imamo v političnem smislu dialoga in argumentacije, vi pa kot prenašalci informacij in hkrati kot tisti, ki odločite, s kakšnimi motivi boste sporočila prenašali do ljudi. Večina jih ne gleda vsega, kar se dogaja v parlamentu. Informirajo se prek medijev, to pa pomeni, da dobijo interpretacije in analize svežih informacij.

Informacije o tvitih so bralci lahko dobili tudi brez medijev.

Vsekakor. In to je še bolj nevarno. Splet postaja prostor izražanja osebnih frustracij in vanj pogosto vstopajo ljudje brez imena in priimka. Ključno je vprašanje, ali imamo opraviti z ljudmi, ki so v osebni stiski, ali z zavestnimi aparati posameznih skupin, ki to anonimnost izkoriščajo, da netijo nemir v družbi.

Ali je zdaj, ko je v ZDA na volitvah zmagal Donald Trump, ki je bil v kampanji zelo žaljiv na primer do žensk in manjšin, postalo v politiki in družbi vse dovoljeno?

Kampanja je bila na obeh straneh zelo groba. Ameriške kampanje so navadno trše, čeprav še nikoli tako agresivne, ampak poglejte, kaj se dogaja z ameriško družbo zadnja desetletja – postaja vse agresivnejša. Skoraj vsak teden se zgodijo dramatični strelski pohodi; to je psihopatologija družbe. Ljudi je moralo nekaj pripraviti do tega, da stisko izražajo z nasiljem. Če bomo tako stopali v prihodnost, če bomo nasilje reševali z nasiljem, bomo usodno zakorakali v propad civilizacij, ne v napredek. V zgodovini so bila prelomna obdobja, zgodovinski mrki povezani z nasiljem. Izzivi in krize, ki se v sedanjem času pojavljajo v razvitih demokratičnih in civiliziranih družbah, nas postavljajo pred veliko preizkušnjo. Bomo stiske reševali z nemiri in nasiljem ali pa bomo iskali odzive, ki bodo spoštovali in vključevali drugačnost. Bomo znali poslušati in slišati ter iskati kompromise, s katerimi bomo lahko vsi bolje živeli, se drug od drugega učili in šli skupaj naprej, ali tega ne bomo zmogli, in bomo nadaljevali nespoštljiv in agresiven pristop.

V zadnjih letih so se tudi v Sloveniji dogajali poskusi negativnih kampanj, ampak do zdaj niso bili uspešni. To me nekako pomirja. Mislim, da smo kljub vsemu kot družba generalno gledano na dobri poti. Na tem moramo graditi naprej.