Tiskane izdaje
Spremembe zakona o medijih so zdaj v javni razpravi. Čeprav so najspornejše ideje, ki so sprva našle prostor v njem, umaknjene, predlog še vedno sproža kar nekaj pomislekov, predvsem pa se postavlja vprašanje, ali so se res lotili spreminjanja najbolj perečih težav.
To deloma priznavajo celo pisci zakona, saj sami navajajo, da je medijska zakonodaja »nujno potrebna temeljite prenove in posodobitve«, vendar omenjeni predlog spremembe zakona o medijih »še nima ambicij po celovitem urejanju medijskega področja, ampak želimo z njim popraviti le nekatere vsebinske pomanjkljivosti in nejasnosti, zaradi katerih posameznih določb ni mogoče dosledno izvajati«. Gre torej za logistično manikuro, in ne prioritetni redosled?
Mediji na tnalu politike
Zakon o medijih je star že skoraj poldrugo desetletje. Večkratni poskusi njegovega spreminjanja so se doslej vsakič znova izjalovili oziroma sprevrgli v najprej politično in šele nato strokovno vprašanje. Zadnji poskus spremembe medijske zakonodaje se je zgodil konec januarja, ko si je SDS obetala večji delež slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih, a je državni zbor zavrnil zakonski predlog. Zdaj so na mizi trije ključni sklopi sprememb.
Prvi se dotika komentiranja – na spletnih forumih. Izdajatelj medija, ki dovoljuje komentiranje javnosti na spletnih forumih, bo moral po novem pripraviti pravila za komentiranje in jih javno objaviti. »Komentar, ki ni skladen z objavljenimi pravili, mora biti umaknjen v najkrajšem možnem času po prijavi oziroma v najpozneje enem delovnem dnevu po prijavi,« določa zakon. V prvotni različici sprememb so bili odgovorni uredniki medijev odgovorni za vsebino komentarjev, zdaj tega določila ni več.
Zanimivo je razmišljanje sedanje ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, ki se je v pogovoru za Dnevnik začudila opozorilom informacijske pooblaščenke Mojce Preselnik, da bi bila zaradi moderiranja komentarjev negotova svoboda tiska, ministrica pa je dejala, da se »rešitve nanašajo zgolj na spletne medije«.
Sicer pa je največ razburjenja povzročila prvotna opredelitev slovenske glasbe, saj naj bi za slovensko štela le vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku, ali instrumentalna glasba slovenskega izvora. Zdaj je definicija korigirana, kar je razvidno iz določil o kvotah: v dnevnem času (med 6. in 22. uro) mora biti predvajane najmanj deset odstotkov slovenske glasbe (po prvem predlogu 20 odstotkov). Od tega mora najmanj 70 odstotkov biti glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku, preostalih 30 odstotkov pa je lahko tudi druge ustvarjalnosti slovenskega izvora. Potem pa so zadevo precej zapletli: najmanj četrtino deleža mora biti glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma, najmanj osmino pa glasba izvajalcev, ki niso starejši od 25 let. Po naših neuradnih informacijah je bilo idej oziroma drobitev menda še veliko več in še bolj kompliciranih, tudi glede delitve na evropsko in drugo glasbo, a so se na ministrstvu odločili pač tako, kot je iz predloga razvidno – s pojasnilom, da gre za pozitivno spodbudo mladim in neuveljavljenim ustvarjalcem. Skupni delež slovenske glasbe ostaja nespremenjen in znaša najmanj 20 odstotkov na dan.
Sprememb je še nekaj. Dotikajo se roka za objavo popravka – ta se lahko zahteva v 30 dneh od dne, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, a v najpozneje treh mesecih od objave obvestila in nadzora nad izvajanjem zakona. Nad izvajanjem določb o radijskih in televizijskih programih pa naj bi po novem bedela Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, nad drugimi pa ostaja nadzornik ministrstvo za kulturo oziroma njegov inšpektorat.
Tuji odmevi zvenijo
Znani rezultati, kdo
