Tiskane izdaje
V Parku vojaške zgodovine so razstavili maketo podzemne letalske baze pri Bihaću, darilo Kristjana Slokarja. V času nastajanja je izdelek prerasel velikost Slokarjevega doma, po preselitvi v najnovejši paviljon Parka vojaške zgodovine pa vsa pričakovanja o interesu javnosti za ta vojaški objekt Jugoslovanske ljudske armade, ki ga današnji raziskovalci entuziasti označujejo za impozantni dokaz človeške genialnosti pa tudi človeške neumnosti.
Mladi Cerkničan je maketo izdelal v razmerju 1 : 144. Dolga je 3,6 metra, široka 1,6 metra, dopolnjuje pa razstavo Pot v samostojnost. Prikazuje vstopni in podzemni del letalske baze. »Lotil sem se je, ker me je prevzel ta odraz tedanje vojaške moči. Nameraval sem izdelati nekaj manjšega, a je ideja rasla in se razvijala dve leti, z njo seveda maketa, tako da je doma zmanjkalo prostora zanjo,« je ob javni predstavitvi svojega izdelka, za katerega si je nabavil tudi 3D-tiskalnik, povedal Kristjan Slokar.
Maketa v Parku vojaške zgodovine je spodbudila veliko zanimanje tudi za resnično, »skrivnostno« podzemno vojaško bazo, v katero so lahko vstopali le posvečeni. A niti ti tedaj niso vsega vedeli o njej, so v Pivki pritrdili trije piloti iz Željave, vsi z zelo bogatimi službenimi biografijami v JLA: pilot, vojaški inštruktor in poveljnik Vojko Gantar iz Idrije, ki je na migih 21 v družbi kadetov letalske akademije preživel 21 let, Andrej Lipar iz Cerkelj na Gorenjskem z zelo pestro pilotsko, poveljniško in vojaško diplomatsko zgodovino v času JLA in Slovenske vojske, ki je na migih 21 preživel enajst let, in Marjan Žerjal, Postojnčan, v mladih letih pilot najprej na postojnskem letališču, nato pa je postal pripadnik prve generacije pilotov JLA, ki so bili v Objekt 505 preseljeni leta 1968, nato pa je v Željavi na migih ostal deset let.
Andrej Lipar in Vojko Gantar. Foto: Dragica Jaksetič/Delo
Baza, podzemno zaklonišče za vojaška letala, za mnoge »fantastični inženirski projekt«, imenovan najprej Objekt 505, nato Klek, nazadnje Željava po vasi v bližini, za njene prebivalce pa je bila vedno zgolj »rupa«, luknja, je bila največji vojaški objekt v Jugoslaviji, na evropskih tleh pa je vsaj približno podobna baza, kot je dejal Marjan Žerjal, obstajala le na Švedskem. Pod površje, v živ kamen kraškega drobovja Plješevice (1600 metrov nadmorske višine), v katero se zajeda 1300 metrov nižje ležeče kraško polje, so od leta 1957 do leta 1968 izvrtali 3,5 kilometra predorov (v katere so lahko razvrstili 52 migov 21), visokih osem metrov, v ovinkih 12 (zaradi repa letala) in desetkilometrski cevovod, ki je bazo oskrboval s kerozinom. Pod zemljo so delovali tudi vsi drugi prostori za preskrbo osebja in letal, za poveljevanje in hrambo oborožitve, pred vhodom v bazo pa je vedno dežural par pilotov in migov, ki sta ob »krizi« morala poleteti v dveh minutah.
Pred štirimi vhodi v podzemlje, ki leži na hrvaškem teritoriju, so zgradili pet pist, letaliških stez, ki danes sekajo mejo med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. V bazi je bil razporejen 117. lovski polk s tremi eskadriljami letal, dvema lovskima in eno izvidniško. Lovski eskadrilji (124. in 125.) sta šteli po 12 enosedih in dva dvoseda miga 21, se spominja Andrej Lipar, v 352. izvidniški, edini jugoslovanski strateški eskadrilji, v kateri je deloval, pa do 18 letal, kakšen dan tudi 20. V vsaki eskadrilji je bilo okrog 25 pilotov, skupaj z drugimi službami za oskrbo letalstva pa je osebje ene eskadrilje štelo približno sto ljudi. Vsaka enota je imela na primer tudi inštruktorje letenja in poskusne pilote, za polete po menjavah motorjev, ki so jih opravili kar v Željavi.
Na pobočju gore so postavili tedaj enega najbolj zmogljivih radarskih sistemov, ki je omogočal nadzor jugoslovanskega ter deloma italijanskega, madžarskega in avstrijskega zračnega prostora. Nekdanji pilot Žerjal je povedal, da je »njihov« teritorij oziroma nadzor zračnega prostora, voden iz Željave, mejil na »beograjskega«, segal pa je od 18. meridiana (Slavonski Brod) do skrajnih robov Slovenije.
V radarski senci
Piloti odločitev o graditvi baze pripisujejo prihodu Američanov v italijanski Aviano, skupina entuziastov iz Hrvaške, združenih v virtualni skupini www.zeljava-liby.com, pa hladni vojni. K odločitvi za lokacijo pa je prispevalo to, da sta Plješevica in ravnina ležali v jedru Jugoslavije, pod goro, v radarski senci, dovolj daleč od zunanjih državnih meja oziroma letalskih baz sosednjih držav. »Da smo bili sredi divjine, govori to, da so vojaki na nočnih stražah klicali v podzemlje prestrašeni zaradi volkov in medvedov, včasih je iznad vzhoda v podzemlje na beton padla tudi kača,« se spominja Andrej Lipar.
»Baza je živela 24 ur na dan. Stotonska »pancirna« – oklepna vrata – se je zapirala le za konec tedna. Težko si je predstavljati, kako so notri v zraku, polnem bencinskih hlapov, kljub prezračevalnemu sistemu in v svetlobi neonk po cele dneve preživeli dežurni vojaki. Ko je bilo zunaj minus 20 stopinj Celzija, letala pa so pripeljali na nespremenjeno podzemno temperaturo, se je čez noč iz letal v kanto, podloženo pod trup, nakapljalo 70 litrov bencina. Vnos vžigalic je bil prepovedan, le vžigalniki v učilnicah. Sicer so letala v podzemlje vlačili z vlačilci. Vsako letalo bi v podzemnem hodniku lahko uporabilo svojo postajo za polnjene s kisikom, zrakom, gorivom, vendar so letala praviloma polnili zunaj. Opremljeni smo bili tudi formacijskimi sončnimi očali. Ko smo po celodnevnem bivanju v luknji prišli ven, še nekaj časa nismo mogli gledati gor, v sonce,« opisuje Andrej Lipar.
Izvidniška letala so bila opremljena za dnevno in nočno snemanje. »V zadnjih letih smo bili opremljeni tudi z ameriškimi 500-, 600-kilskimi specialnimi kamerami, snemali pa smo le na zunanji meji države. V Željavi obdelani posnetki so romali naravnost v Beograd, in to po takratnem sistemu zvez, tedanji vrhunski tehnologiji, a brez današnjih računalnikov ali mobilnih telefonov.
Ameriški piloti nadzvočnih letal so se upokojili po sedmih letih letenja, pilot, inštruktor Vojko Gantar, ki je najverjetnejši jugoslovanski rekorder s poletom z migom 21 na 25.450 metrov višine, je na migih in ob svojih mladih varovancih, v višinskih in akrobatskih poletih, srečnih in kakšnih tudi manj srečnih poletih preživel 21 let. Je zakladnica znanj, izkušenj in spominov …, tudi o letenju v stratosferi. Natrenirani pilot lahko brez problemov leti na 6000 metrov višine, tudi do 8000 metrov, za polete na več kot 12.000 metrih višine pa za človekovo življenje skrbijo različni tehnološki sistemi za uravnavanje pritiska, dovajanje kisika v človekovo telo, od naprav v pilotski kabini do specialnih »šlemov« in posebne obleke.
Včasih je iznad vzhoda v podzemlje na beton padla tudi kača. Foto: Hrvoje Grgić/Željava LYBI Team
Ta se je morala tesno prilagajati telesu vsakega pilota posebej, izdelana pa je bila tako in iz takšnih snovi, ki bi ob dekompresiji preprečila napihovanje telesa. Ali obleke, ki je med akrobacijami preprečevala stek krvi v spodnji del telesa … pa do para rokavic, ki jih je na pivški predstavitvi pokazal Marjan Žerjal, izdelanih iz dveh plasti tjulnjeve kože za 200 dolarjev. »Med plastema je bila vgrajena ampula dušika, ki bi ob dekompresiji eksplodirala in tako preprečila, da bi se pretirano napihovale roke, poleg tega bi roke varovala pred minus 60 stopinjami Celzija, kar je temperatura stratosfere,« doda še Vojko Gantar.
V literaturi je naveden podatek, da je graditev Objekta 505 stala od štiri do osem milijard dolarjev, piloti pa pravijo, da je bil govor o šestih milijardah dolarjev oziroma, kot se je izrazil Marjan Žerjal, »četrt vsega jugoslovanskega pufa«. Ki pa je bil po nekaterih domnevah skozi podobne gradbinske jugoslovanske posle na Bližnjem vzhodu verjetno vrnjen v obliki nafte.
Kam so bili poslani?
Kaj se skriva pod zemljo, je morala ostati skrivnost, gibanje v bazi je bilo selektivno dovoljeno oziroma omejeno, tajnost so morali njeni »prebivalci« zagotavljati s podpisom izjave, a delovala je tudi močna avtocenzura, so povedali pričevalci.
In kakšna je njihova zgodba iz časa slovenskega osamosvajanja? »Nismo dobili generalnega ukaza. Naloge so se delile strogo določenim posadkam. Poveljnik polka je poklical v pisarno tri, štiri pilote in potem so ti odšli na 'dejstvovanje'. Kje so delovali, smo nato videli na televiziji, nismo pa nikoli izvedeli, kje je deloval kateri pilot. Vse je bilo zelo selektivno, zelo tajno,« je povedal Andrej Lipar.
»Željava je neizčrpna tema, ki sega od preučevanja političnega konteksta odločitve o graditvi do opisovanja vseh njenih sistemov in podsistemov. Od na primer kasarne s 34 zgradbami v Željavi do dogajanja v času hrvaške domovinske vojne leta 1992, ko je Željavo uničila JLA, in obdobja miru, ki je obdobje kraje bakra, aluminija in 'vsega živega' iz baze. Željava je tudi zgodba o velikih količinah polikloriranih bifenilov v razlitih tekočinah na tleh ruševin ter minah in ostankih TNT danes, ki ogrožajo mogoče obiskovalce nepoznavalce in kraško podtalje,« je na koncu pivške predstavitve makete in resnične baze opozoril Hrvoje Grgić iz omenjene skupine Liby. Ta vodstvo Hrvaške ves čas in do zdaj neuspešno opozarja na mogoče okoljske posledice razdejanja nekdanjega jugoslovanskega ponosa.
