Gamsi bi krotili vse visokogorske požare

Od bovške Gasilske enote za visokogorje Gamsi bi lahko imela koristi tudi druga gorata območja v državi in po potrebi sosedje za nekdanjo mejo. Toda za ta namen morajo Gamsi postati državna enota kot sistemska rešitev uprave za zaščito in reševanje. Znanje je in strošek ne bi bil velik, pravijo gasilci.

Za zdaj birokratsko kolesje še ni premlelo predloga. »Čeprav lahko enoto ob posebnih primerih koristimo že zdaj, Gamsi želijo poseben status. Pošteno bi bilo, da bi država prispevala svoj delež, če bi enoto izkoristila tudi za druge dele države. S tem predlogom pa za to pripravljamo formalne podlage,« je povedal poveljnik Gasilske zveze Slovenije (GZS) Franci Petek.

Edina gasilska enota za visokogorje se je po desetletju prizadevanj prvič uradno zbrala leta 2009, danes pa šteje 42 članov, od katerih je 32 aktivnih. Od takrat so posredovali trikrat. »Intervencij res ni veliko, a je treba ohraniti stopnjo pripravljenosti in skrbeti za opremljenost, zato si moramo pokriti vsaj stroške. Znanja imamo dovolj in precej izkušenj še od prej,« je povedal poveljnik Gamsov Miro Bozja.

Večna dilema: se izplača ali ne?

Pomoč izkušenih gasilcev za gašenje požarov v visokogorju bi prav prišla še na kamniškem, koroškem, savinjskem in solčavskem območju, kjer požari najbolj grozijo. Oprema Gamsov je prilagojena hribom, zato med drugim nosijo posebno obleko ter manjše nahrbtne črpalke in lahke visokotlačne črpalke manjšega premera. Delo je pogosto povezano s helikopterskimi prevozi, ni pa ključno. »Občina je veliko vložila v opremo, ki je skoraj enaka, kot jo imajo profesionalni italijanski kolegi,« je poudaril Petek.

Gašenje požarov v visokogorju je vselej povezano z nehvaležnim vprašanjem, ali je boj z ognjenimi zublji na težko dostopnih pobočjih sploh smiseln, priznava Petek, oziroma ali bi jih bilo smiselno gasiti s helikopterji in letali. »Čeprav obstajajo določbe, je to vedno stvar presoje. Življenja so vedno najpomembnejša, na to nas vedno spomni zadnji hrvaški primer, ko je umrlo veliko gasilcev po nepotrebnem,« je dodal.

Bozja pravi, da je v visokogorju pomemben odzivni čas, saj se požari lahko nepredvidljivo širijo. »Takrat jih je zelo težko obvladovati in lahko traja dolgo, da ugasnejo. Če bi iz skalovja dosegli gozd, bi nam očitali, zakaj nismo šli gasiti. Če ogenj uniči rastje, se lahko pozimi prožijo plazovi, ki so nevarni dolini. Takšen primer smo že doživeli v Soči. Odločitve so dvorezne, zato je še najbolj koristna takojšnja akcija,« je prepričan Miro Bozja.

Stroški za državo niso preveliki

»Formiranje državne enote za gašenje visokogorskih požarov ni povezano s tako velikimi stroški, da bi bili za državo nedosegljivi. Takšnih požarov je malo, zato bi lahko obvladovali teren in z dobro enoto povsod hitro ukrepali. Ne govorimo o velikemu številu gasilcev, temveč o skupini posameznikov, ki so na pol alpinisti. Ko stvari uidejo nadzoru, je lahko prepozno,« je opozoril Franci Petek. Takšna državna enota bi lahko posredovala tudi v Italiji in na Hrvaškem, s katerima je Slovenija potrdila sodelovanje v izjemnih primerih.