Janković: Ni šans, da bi kdaj kandidiral

Ljubljanski župan Zoran Janković pravi, da dela petnajst ur na dan in spi dobrih pet ur.
Objavljeno
03. september 2011 19.51
Posodobljeno
04. september 2011 06.00
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo
Letos si je izjemoma privoščil cel teden dopusta, ker je vnuka peljal na morje. Računalnika »niti slučajno« ne uporablja. Še vedno rad govori o podjetju, ki ga je vodil dolga leta, in verjetno ne bo nikoli povsem prebolel, da so ga odstrelili z njegovega vrha. A je zato Slovenija takrat dobila enega najbolj barvitih politikov, ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Danes (pogovarjali smo se v torek popoldne, op. p.) je bila v Sloveniji na obisku nemška kanclerka Angela Merkel. Ste se srečali z njo, saj je bila v vašem mestu?

Z njo sem bil samo kakšnih pet, deset minut, ko sem jo pričakal na Gradu in se je vpisala v zlato knjigo gostov mesta.

Kanclerka se je z gostiteljem, slovenskim premierom Borutom Pahorjem, sprehodila tudi po Stari Ljubljani in se povzpela na Ljubljanski grad. Sta se peljala z vzpenjačo?


Ne, z avtomobili so se vsi pripeljali do vhoda v grad.

Škoda. Delegacija bi kar nekaj prispevala k prihodkom vzpenjače, ki prinaša izgubo.

Takšna delegacija ne bi plačala voznine. Veseli smo, da lahko uradne delegacije peljemo brezplačno. Kako veste, da ima vzpenjača izgubo?

Podatki so bili objavljeni tudi v Delu (11. maja 2011, 4. stran – Leta 2008 je imela vzpenjača 31.000 evrov dobička, lani in predlani pa 50.000 oziroma 24.000 evrov izgube, op. p.).

Dobro. Vzpenjačo smo 1. aprila prenesli na naš novi zavod Ljubljanski grad. Zanimivo je, da se je število prepeljanih potnikov v mesecih po aprilu, glede na primerljivo obdobje lani, povečalo za trikrat. Glavni vzrok je gotovo veliko bolj pestra ponudba na Gradu. Odprli smo Muzej slovenske zgodovine, poleg Stanovske dvorane in Palacija imamo tudi restavracijo s slovensko ponudbo. Kadar na Gradu potekajo kakšni dogodki, vzpenjača deluje, dokler se ne končajo, po potrebi tudi do polnoči. Grad in vzpenjača nista več razdeljena na dve pravni osebi.

Katere druge naložbe, poleg vzpenjače, prinašajo občini izgubo?

Da vzpenjača prinaša izgubo, pravite vi. Gre za dodatno ponudbo. Njen namen bo dokončno izpolnjen, če bomo kdaj zaprli cesto na Grad. Vendar bomo o tem razmišljali takrat, ko bo pod vzpenjačo garaža. Če pogledamo javno infrastrukturo, prinašajo izgubo šole in vrtci. Tudi most je po takšni logiki izguba, saj je njegova postavitev strošek, denarja pa ne prinaša.

Če pustimo investicije, pa prinaša izgubo Ljubljanski potniški promet. Vendar od njega ne moremo zahtevati dobička, ker mu ne dovolimo, da bi zvišal cene. Za nas je pomembno, da poskrbimo za kakovost, da LPP prepelje čim več potnikov in da je zato v mestu čim manj avtomobilov. Izgubo je imela v prvi polovici leta tudi Snaga. Vzrok je samo to, da mora po zakonu hraniti denar za zaprtje deponije 30 let. Denar ima na računu, ne more pa ga šteti v bilanco dohodka. Sploh pa je v javnem sektorju pomembno predvsem, da storitve ne prinašajo izgube, in ne da prinašajo dobiček.

Župan Ljubljane ste peto leto. Ne samo da so vas volivci lani znova izvolili, ampak ste dobili celo več glasov kot leta 2006. S čim ste se zapisali v srca someščanov?


Pomembnejše od moje vnovične izvolitve je, da je Lista Zorana Jankovića dobila v mestnem svetu več sedežev kot v prejšnjem mandatu. Imamo vrhunsko ekipo, ki dela v korist meščanov, in ti vidijo učinke. Pozitivnih sprememb v Ljubljani ne zanika nihče več. Odkar sem župan, smo, na primer, v šole in vrtce vložili 64 milijonov evrov. Pred tem je bila ta vsota pet milijonov evrov na leto. Uresničili smo 602 projekta. Ob tem ni nobena od t. i. mehkih dejavnosti, kot so sociala, šport in kultura, dobila manj, ampak celo več denarja kot prej. Govorim o dejavnostih, ne o objektih. Mislim, da me someščani cenijo predvsem zaradi načina dela. Sem odprt in zelo jasno povem, kaj je mogoče in kaj ne. Pred svojim prvim mandatom sem jasno napovedal, kaj bomo naredili, in celo z datumi smo določili, do kdaj bo kaj narejeno. Vsi so lahko preverili, kaj od tega smo uresničili. Projekte sicer delim v tri kategorije.

Povejte.


Najpomembnejši projekt je sprejeti urbanistični plan. Brez njega ni razvoja. Potem je to RCERO (Regijski center za ravnanje z odpadki) za 26 občin. Stal bo 144 milijonov evrov, od tega bo kar 77,5 milijona evropskih sredstev. Pogodbe imamo podpisane za 110 milijonov evropskih sredstev. V to prvo kategorijo spada še ureditev kanalizacije na Rakovi jelši. Ti projekti pomenijo drastične izboljšave življenja prebivalcev.

Druga vrsta projektov mi je najbolj pri srcu. Pravim jim mehki projekti. To so Svetovna prestolnica knjige, ki ga je Ljubljana pridobila kljub močni konkurenci svetovnih prestolnic Dunaja, Lizbone, Rige, St. Peterburga, Guadalajare in Wellingtona, park ob Žalah, park v Župančičevi jami, park za konjeniški šport ob Savi, zapora in urejanje starega mestnega jedra, ribnika v Tivoliju, Koseškega bajerja. V mestu širimo zelene površine. V mojem mandatu smo zasadili 4000 dreves.

V tretji skupini pa je najbolj razvpiti projekt, gradnja večnamenske športne dvorane in nogometnega stadiona v Stožicah. Športni objekt je postalo politično, ali bolje rečeno, politikantsko vprašanje.

Ker so vas someščani izvolili še enkrat, vam očitno ne zamerijo, da je celo v središču mesta vrsta velikanskih praznih prostorov, kjer bi morale stati zgradbe. Kdaj bodo uresničeni projekti na območju Šumija, nove Narodne in univerzitetne knjižnice, ob stolpnici na Bavarskem dvoru in soseska Bežigrajski dvor?

Pri teh naložbah nima mesto nič. Nekateri investitorji so šli v stečaj ali prodali projekte. Dva ključna projekta sta državna. Nekdanja vojašnica oziroma Bežigrajski dvor in knjižnica. Pri slednji je država po dvajsetih letih presodila, da je projekt zastarel, in bo naredila novega.

Ampak za neuresničene projekte v občinah ljudje navadno krivijo občino.


Meščani niso neumni. Dobro vedo, kaj občina lahko stori, in vedo, da smo mi svoje naredili. S svojo listo sem pred volitvami leta 2006 določil 22 ključnih projektov. Doslej smo jih dokončali 18, poleg teh šest, ki jih nismo omenjali, štirih pa nismo uresničili. Bazena Ilirija ni, ker ga brez državnih sredstev ne more biti. Za stadion Bežigrad zasebni investitor pridobiva gradbeno dovoljenje, ker nekateri sosedje mislijo, da je zelenica, na kateri so imeli svoje vrtičke, njihova, čeprav je mestna. Dokler se ne bodo pritožbeni postopki končali, bo projekt stal. Tretji neuresničeni projekt je garažna hiša pod tržnico, kjer imamo skupino petih strank in nekakšnih civilnih iniciativ, ki so se pritožile na gradbeno dovoljenje in celo poskušale zbrati dovolj podpore za referendum. Zadnji neuresničeni projekt je Rog, za katerega čakamo gradbeno dovoljenje.

Vaš prvi mandat je gotovo najbolj zaznamovala gradnja stadiona in športne dvorane v Stožicah. Koliko denarja je doslej požrl ta gradbeni podvig?

Nič ni požrl.

Dobro, koliko denarja je bilo doslej porabljeno za Stožice?

Končni obračun za mesto je brez davka 119,9 milijona evrov. Plačali smo predzadnji obrok in prihodnje leto, ko bo vse končano, moramo plačati še 12 milijonov. Vse nasprotnike Stožic pozivam, naj najdejo cenejšo dvorano in stadion. Ne v Evropi, na svetu. Če se vrnem k 119,9 milijona; 81 milijonov smo dobili, ko smo prodali stavbno pravico, ne zemljo, za trgovski center, 11 milijonov od države in Evrope, 18,6 milijona je zasebni vlagatelj plačal za komunalni prispevek. Neposredno iz proračuna je bilo za to namenjenih devet milijonov evrov. Če prištejemo še nakupe zemljišč v enajstih letih, zanje smo plačali 23 milijonov evrov, nas je vse skupaj, novi Titova in Božičeva cesta, komunalna ureditev, stadion, dvorana, 1300 parkirnih mest in park, torej stalo 32 milijonov evrov.

Ste se zadnje čase kaj pogovarjali z libijskimi investitorji v še nedokončani, trgovski del Stožic?

Z njimi sem se videl samo enkrat, za pet minut, ko so prišli sem.

Kdaj bodo Stožice takšne, kot so jih izrisali projektanti?

V javnem delu so že takšne. Če bodo septembra uredili vse potrebno z bankami, bo trgovski del končan prihodnje leto marca ali aprila.

Kako bi opisali svojo politično usmeritev?


Neodvisen, ne grem v nobeno stranko, zelo jasno levo usmerjen. Razlika med levim in desnim v Sloveniji je zame odnos do druge svetovne vojne. Nikoli ne bom sprejel, da bi izenačili partizane s kolaboranti z najhujšim zlom v 20. stoletju, fašizmom in nacizmom.

Bo na prihodnjih državnozborskih volitvah, ko pač bodo, na volilnih lističih ime Zoran Janković?

Kakor sem že povedal, se ne bom včlanil v nobeno politično stranko.

Se srečujete s politiki na državni ravni?

S predsednikom vlade sva se srečala danes, za pet minut ob obisku nemške kanclerke. Resnega pogovora nisva imela že pol leta. Pred desetimi dnevi sem se pogovarjal z okoljskim ministrom Rokom Žarnićem o čisto konkretni stvari, protipoplavnih ukrepih, ki bi jih lahko izvedli še pred jesenjo in s katerimi bi zmanjšali nevarnost najhujših poplav, ter o spremembi enega člena v neki uredbi, da bi lahko črpali evropska sredstva za deponijo Barje. Pred kakšnim mesecem in pol sem se srečal z ministrom za šolstvo in šport Igorjem Lukšičem glede kopališča Ilirija in parkirišča na območju NUK 2. Moji pogovori s politiki so zelo konkretni. Kramljanje o vremenu me ne zanima.

In na teh pogovorih jim niste nikoli namignili, da bi vas politika zanimala tudi na državni ravni?

Ne.

Zakaj se potem vaše ime kar naprej pojavlja kot ime mandatarja, že od časa pred volitvami 2008?

Iz dveh razlogov. Nedvomno je rezultat dela moje ekipe v Ljubljani dober. Poleg tega se ne delam, da sem nekaj vmes. Jasno izražam svoja stališča. In že leta 2008 sem jasno povedal, da sem levo usmerjen.

Ljudje hočejo jasna stališča in dejanja. Prejšnji teden sta me soseda iz Tomačevega povabila, da bi prišel postavit mejnik, saj se sama ne moreta dogovoriti že deset let. Ko sem prišel tja, sta mi opisala svoje potrebe. Potem sem rekel, naj mi prinesejo kladivo in mejnik, ter ga lastnoročno zabil. Kolegom, ki so bili z mano, sem naročil, naj pošljejo še ljudi za izmero. Takšne zgodbe se ponavljajo. Pred dvema letoma se je nekaj podobnega zgodilo na Rakovi jelši, kjer sta bila soseda skregana zaradi dvajsetih centimetrov meje.

Vam je kdaj žal, da ste leta 2008 tako goreče podprli zvezo socialnih demokratov, LDS in Zaresa?

Nikoli. Koaliciji sta uspela dva zgodovinska podviga. Uredila je vprašanje izbrisanih. Moja filozofija je, da moramo spoštovati različnost in da ljudi ne moreš kar tako zaničevati. Drugič, uredila je odnose s Hrvaško. Poleg tega ta vlada Ljubljani ni vzela 57 milijonov evrov na leto, kakor ji je Janševa.

Je Pahorjeva vlada Ljubljani vrnila denar, za katerega pravite, da ji ga je vzela Janševa?

Nič ne pravim, to je dejstvo, kar je priznal takratni finančni minister Andrej Bajuk. Zdajšnja vlada nam ga ni vrnila, ampak nam vsaj ni pobrala vsako leto teh 57 milijonov.

Se vam ne zdi, da Ljubljana s tem, ko je glavno mesto, pridobi več kot 57 milijonov na leto?

Glavna mesta v evropskih državah imajo približno toliko gospodarske moči znotraj države, kot je ima Ljubljana v Sloveniji. Nedvomno položaj glavnega mesta prinaša ugodnosti, vendar tudi obveznosti.

Koga bi si po prihodnjih volitvah želeli videti na oblasti?

Ne vem, kakšna bo ponudba.

Kakor ste dejali prej, na prihodnjih volitvah ne boste prispevali k tej ponudbi. Kaj pa kdaj pozneje, se vidite kot kandidat za mandatarja?

Ni šans. Imam velikega idola, očeta Mercatorja Mirana Goslarja. Od njega sem se veliko naučil. Ko je odhajal iz Mercatorja, sem ga vprašal, zakaj gre v pokoj tako hitro. Odgovoril mi je, da zato, da ne bi šel eno leto prepozno. V prihodnosti se vidim v pokoju.

Kako pogosto se srečujete z nekdanjim predsednikom republike Milanom Kučanom?


Je to, da v soboto spijeva kavo, srečanje?

Je.

Potem se srečava približno enkrat na mesec.

Bo morda Kučan mesija ali vsaj rešitelj levice na prihodnjih volitvah, kakor špekulirajo nekateri?

Traparija. Gospoda Kučana razmere v državi po moje zelo skrbijo, vendar se ne bo več vrnil v izvršilno politiko. Poleg tega se s politiko ni nikoli ukvarjal na operativni ravni, kakor se mora premier. Takrat moraš imeti v rokah grablje in lopato. Treba je zabiti mejnik, ha, ha.