Ledeniki so ključni za treninge, stiska vse večja

Starodavni ledeniki se topijo, na smučiščih je gneča vse večja. Vsi smučarji nimajo enakih možnosti.
Fotografija: Andrej Jerman z ekipo v poletnem smučarskem središču na norveškem ledeniku Galdhøpiggen. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Andrej Jerman z ekipo v poletnem smučarskem središču na norveškem ledeniku Galdhøpiggen. FOTO: Osebni arhiv

Najmanj štiri mesta, ki so v zgodovini gostila zimske olimpijske igre, že leta 2050 tega tekmovanja ne bi mogla več organizirati. Med njimi je tudi Soči, kjer so leta 2014 slovenski športniki osvojili kar osem kolajn. Še trideset let pozneje, leta 2080, bo pogoje za organizacijo iger imela le še tretjina teh mest, je pokazala raziskava pod vodstvom Univerze Waterloo v Kanadi. Vzrok so podnebne spremembe.

»Številna tradicionalna zimskošportna središča in regije niso več, kar so bila. Vse manj bo mest, ki bodo imela ustrezne vremenske razmere, da bodo lahko izvedla olimpijske igre. Z globalnim segrevanjem se spreminja tudi svet zimskih športov, tekmovalci to občutijo tako na tekmovanjih kot pri poletnih treningih,« je ob predstavitvi raziskave poudaril Daniel Scott, profesor geografije in okoljskega menedžmenta na Univerzi Waterloo. Pomembno vlogo za kar nekaj od približno 15 športov, ki so na zimskih olimpijskih igrah vezani na drsenje po snegu ali ledu, imajo ledeniki. Ko so smučišča pred približno 50 leti začela opremljati ledeniške jezike z žičnicami in gondolami, so bili zimski športi, kot je alpsko smučanje, umeščeni v kategorijo celoletnih športov.

image_alt
Toli, simbol, ki naj bi spodbudil k večji skrbi za okolje

»Celoletnost je bistveni značaj vsakega profesionalnega športa, ker zagotavlja smiselno načrtovanje treninga in ledeniki so omogočili vsakodnevno izvajanje, s tem pa možnost načrtovanja forme tekmovalcev, ki je ključna,« je pomen ledenikov za določene panoge zimskega profesionalnega športa predstavil dr. Milan Žvan z ljubljanske fakultete za šport, ki je sam kot trener začel delati leta 1979. Je prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa pa je prejel tudi Bloudkovo nagrado. Res je, da učinkovitost izvajanja treninga na ledeniku lahko določajo vremenski pogoji, a tudi če so slabi, na primer megla, veter, slaba vidljivost, velike naklonine, tekmovalcem omogočijo razvoj dodatnih spretnosti, ki jim na tekmah pomagajo reševati motorične probleme na progi.

Ledeniki so omogočili vsakodnevni trening, s tem pa tudi možnost za načrtovanje forme tekmovalcev, pravi dr. Milan Žvan. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ledeniki so omogočili vsakodnevni trening, s tem pa tudi možnost za načrtovanje forme tekmovalcev, pravi dr. Milan Žvan. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Profesionalci odrastejo na ledenikih

»Če hočeš biti profesionalni smučar, pozimi tekmuješ, poleti pa treniraš. In trenira se izključno na ledenikih, vsi smo odrasli na njih. Res je žalostno videti, kako se topijo,« je dejal Filip Flisar, ki je lani končal profesionalno kariero kot smučar prostega sloga, postal je tudi zmagovalec sezone v svetovnem pokalu in bil svetovni prvak v smučarskem krosu.

Upravljavci smučišč se zelo trudijo, da bi jih zaščitili pred višjimi temperaturami, v najbolj kritičnem obdobju, od konca maja do začetka julija, jih ponekod celo prekrivajo z izolacijskim platnom, kolikor je to mogoče. Po Flisarjevih besedah so to že skrajni ukrepi, podobno kot bi se nekdo utapljal in bi se poskušal rešiti z dihanjem na slamico. Opozoril je, da imajo v vseh športih na snegu težave. Kot otrok je lahko vsako jutro treniral na Pohorju, preden se je smučišče odprlo za rekreativce, zdaj mladi lahko smučajo kvečjemu na Arehu, a še to ni vedno mogoče, tudi če je sneg. Zato otroci zdaj hodijo na treninge v Avstrijo.

Na Norveškem možnost za poletne treninge zagotavljata dva ledenika, a že v nekaj letih bi se to lahko spremenilo, ocenjuje Andrej Jerman. FOTO: osebni arhiv
Na Norveškem možnost za poletne treninge zagotavljata dva ledenika, a že v nekaj letih bi se to lahko spremenilo, ocenjuje Andrej Jerman. FOTO: osebni arhiv
Nekdanji alpski smučar Andrej Jerman, ki velja za najboljšega slovenskega smukača, je z ledeniki povezan že vse življenje. Najprej kot tekmovalec, po letu 2013, ko je končal profesionalno pot, pa kot trener. Zadnjih sedem let dela na Norveškem, zdaj na športni gimnaziji v Oslu trenira mlade v starostni kategoriji od 16 do 20 let. Na Norveškem je mogoče smučati na dveh ledenikih, pri čemer so letos enega od njih zaprli že sredi julija, še pred dvema letoma je bil odprt mesec dni dlje. »Stanje se slabša pred našimi očmi in s smučarskega zornega kota je verjetno, da čez nekaj let ne bomo več imeli poletnih treningov na ledeniku, ker ga preprosto ne bo več.« Spomni se, da so kot otroci poleti trenirali na Mölltalu v Avstriji, »na vrh je bila speljana vlečnica, 15 let pozneje te možnosti ni več«. Tudi najvišje ležeči smučarski ledenik Zermatt v Švici se je v 25 letih opazno zmanjšal.

Boj na gondolskih postajah

Na vprašanje, kakšen je trening na ledeniku, je Flisar povedal, da se kakovost slabša. »Površine ledenikov so vse manjše, smučarjev je čedalje več, na progah so tudi kamenčki, ki uničujejo smuči. Redko se zgodi, da so pogoji res dobri. V tekmovalnem športu je vedno boj. Gneča na gondolskih postajah je že uro in pol pred odprtjem velika, tisti, ki so prvi v vrsti, si za tisti dan priborijo nekoliko boljše razmere, po progi se lahko spustijo večkrat. Jutranje vožnje so najboljše, po deseti uri pa je ponavadi že odjuga,« je opisal. Poleg tega se s krčenjem ledenikov spreminja konfiguracija terena, manj je prog.

»Proge na sredini ledeniškega jezika so najdaljše in najboljše, bolj proti robu se skrajšujejo in so vse slabše. Včasih so bili ledeniki tako veliki, da je bilo dobrih pet ali osem prog, zdaj sta morda še dve. To so res velike razlike in nikakor nimajo vsi enakih pogojev za trening,« je poudaril Filip Flisar. Nekatere reprezentance imajo prednost. To so tiste, ki tekmujejo v svetovnem pokalu, in tiste, ki plačajo več. Zato je šport vse manj pošten, vsakdo si ne more privoščiti najboljših pogojev za trening.

»Meja dobrega treninga na ledenikih se pomika vse višje. Najboljši pogoji so zdaj v Zermattu v Švici, kjer je smučišče na 4000 metrih nadmorske višine, seveda pa nimajo vsi možnosti, da bi odšli tja. Nekateri tako še vedno trenirajo, na primer, na Mölltalu na avstrijskem Koroškem, čeprav so pogoji tam zdaj slabši,« je povedal Milan Žvan. To pomeni, da je že zjutraj sneg moker, kar so v polpreteklem obdobju trenerji reševali z utrjevanjem z umetnimi gnojili. Zdaj je to večinoma prepovedano, ker je to poseg v naravo. Z vidika smučanja to pomeni zmanjševanje kakovosti treninga, če vemo, da so tekmovalni pogoji popolnoma drugačni, proge so trde, skoraj ledene.

Pomembna vloga upravljavcev

Andrej Jerman se strinja, da so pogoji za treninge zelo različni, kje bo nekdo lahko treniral, pa je večinoma odvisno od upravljavcev smučišč in finančnih zmožnosti ekipe. Države s kapacitetami za treninge med seboj tudi sodelujejo tako, da druga drugi omogočajo treninge na svojih smučiščih, seveda imajo pri dostopu prednost domače ekipe. V preteklosti so iz srednjeevropskih držav hodili na treninge na Norveško, zdaj pa so tudi Skandinavci zelo odvisni od srednjeevropskih ledenikov. Najem proge v Zermattu stane 900 švicarskih frankov na dan (malo manj kot 900 evrov), cene pa se vsako leto zvišujejo.

Milan Žvan je povedal, da prostor za treninge na ledenikih zdaj iščejo že najmlajše kategorije zaradi pomanjkanja snega v dolinah, in »če želimo ostati v konkurenci alpskih narodov, je pomembno, da smo na ledenikih vse leto«, je opozoril. Težavo zaradi pomanjkanja prostora na ledenikih upravljavci smučišč še lahko rešujejo z dobro organizacijo. To pomeni, da se je treba za trening na ledeniku napovedati, smučišče pa nato ekipi odredi prostor in čas.

»Trenerji tako ne moremo več avtonomno odločati o terenu in času treninga, ki bi določeni kategoriji tekmovalcev najbolj ustrezal, ampak nam odobrijo teren in naklonino, ki je na voljo. Predvsem v mlajših kategorijah se dogaja, da je teren, ki je trenerju na voljo, v tistem trenutku lahko preveč zahteven glede na stopnjo v razvoju mladih smučarjev, trening ima lahko tudi nasprotni učinek. Edino orodje, ki ga ima trener, je, da poskuša s postavitvami proge zahtevnost terena nekoliko nevtralizirati,« je pojasnil Milan Žvan in dodal, da je to tudi največja dilema pri odločanju o treningu za otroke na ledeniku.


Tudi na reprezentančni ravni imajo tiste z večjim ugledom in finančno zmožnostjo prednost pri razporejanju, pomemben pa je tudi odnos, ki ga trenerju uspe vzpostaviti z upravljavcem smučišča. Če ta razvije empatijo do nekega trenerja ali tekmovalca, je to gotovo prednost, in po Žvanovih besedah so slovenski trenerji s svojimi značajskimi lastnostmi pri tem uspešni. Svoj prispevek k temu vsekakor dodajo tudi tekmovalci z vrhunskimi rezultati, zato so slovenske ekipe dobrodošle, ugotavlja sogovornik. »Če govorimo o tekmovalcih s svetovnega vrha, velja, da vedno dobijo najboljše pogoje. Ne nazadnje smučišče s tem tudi sebi poveča ugled, če se lahko pohvali s tem, da kateri od vrhunskih tekmovalcev trenira na njegovih strminah,« je še dejal Žvan.

Včasih so bili ledeniki tako veliki, da je bilo kakovostnih pet ali osem prog, zdaj sta morda še dve, pravi Filip Flisar. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Včasih so bili ledeniki tako veliki, da je bilo kakovostnih pet ali osem prog, zdaj sta morda še dve, pravi Filip Flisar. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Alternativa poletnim treningom na ledenikih je potovanje na južno poloblo, pri čemer so tudi tam zime vse manj bogate s snegom. Morda bo mogoče smučati kot včasih. To je od takrat, ko na hribih zapade prvi sneg, do takrat, ko skopni, ocenjuje Jerman. Dodaja, da sedanje stanje gotovo pomeni primanjkljaj za posamezne ekipe v primerjavi s konkurenco, »vendar ni vse samo trening. Spremenljivk, ki vplivajo na rezultat, je veliko. Z veliko zagnanostjo, požrtvovalnostjo in iznajdljivostjo je določen zaostanek mogoče izničiti, vsega pa ne. Najbolje je, da ne gledaš, kaj imajo drugi, ampak treniraš tako, kot misliš, da je najbolje,« pravi Jerman. Ne vidi potrebe, da bi mlajše generacije otrok, ki trenirajo smučanje, do vstopa v srednjo šolo smučale vse leto. »V Oslu imamo dvorano, ki, mislim, da je za otroke dovolj, za dijake pa pripravimo dva ali tri poletne pripravljalne kampe v srednji Evropi,« je povedal.

So prihodnost pokrita smučišča?

Je prihodnost smučanja v dvoranah? »Če je, potem se sam ne vidim zraven. To je ravno tako, kot če bi vse kolesarje posedli na sobna kolesa, jih povezali in jim rekli, naj tekmujejo. Dvorane so lahko dopolnilo treningu, ne vidim pa, da bi to lahko bila prihodnost,« je dejal Andrej Jerman.

Filip Flisar se strinja: »Hale niso alternativa. Že občutek, ko prideš z zunanjih poletnih temperatur v dvorano na umetni sneg, ni primerljiv s pogoji, ki jih ponuja narava. Tudi smučanje je na takšni podlagi nekaj popolnoma drugega, prav gotovo nisem zagovornik tega.« Ko na ledenikih ne bo več mogoče trenirati, se bo sezona morda nekoliko zamaknila, športniki pa bodo imeli manj treningov. »Manj treninga pomeni več poškodb. Ne vem, kako se bodo stvari razvijale, mislim pa, da prihodnost športov na snegu ni zelo svetla. Res je, da se vsak šport prilagaja razmeram, ampak tako, kot je bilo, ne bo več. Tudi infrastruktura se bo morala prilagoditi.«

Profesor Žvan ocenjuje, da so kljub vsemu edina realna alternativa, ki bo omogočala celoletno ukvarjanje s smučanjem, že v bližnji prihodnosti dvorane. V Evropi jih je že zdaj kar nekaj, a so omejene na dolžino, ki jo zahteva slalomska tekma. »Zmagovalec bo tisti, ki bo pripravil smučišče z veleslalomsko progo. Bolj smiselno kot o dvoranah je govoriti o pokritih smučiščih. Če je smučišče pokrito, pomeni, da ga je mogoče odkriti, če snežne razmere to omogočajo, ali pa ga ob strani združiti z naravo. Mislim, da bi bilo to tudi za okoljevarstvenike bolj sprejemljivo kot dvorane, prav tako za športnike, ker bi jim ob ustreznih zunanjih pogojih omogočilo stik z naravo, hkrati pa bi bilo opremljeno tako, da bi bilo uporabno vse leto,« je še dejal Žvan. Meni, da bi to lahko bila tudi priložnost za Slovenijo, da naredi pokrito smučišče.

»Država načrtuje večje vložke v sanacijo smučišč in v tem bi gotovo lahko našli prostor tudi za pokrito smučišče. Slovenska športna kultura je večinoma povezana z zimskimi športi in ne bomo se tako zlahka odpovedali smučanju. Množičnost se je morda res nekoliko zmanjšala, a še vedno smo smučarski narod in tudi od države bomo zahtevali, da bo ustvarjala pogoje za uresničevanje naše ljubezni do zimske narave.«

Preberite še:

Komentarji: