Ljubljanapolis: S pozitivnimi mislimi spreminjamo sebe in druge

Gabriella Beccelli se ukvarja predvsem z ženskami. Zanima jo medgeneracijsko povezovanje med njimi. Zaradi svojih izkušenj in raziskovanja se na tem področju čuti najbolj kompetentno. Kot prostovoljka pomaga v šoli, riše pa tudi svete geometrijske slike, mandale.

Vaš nabor dejavnosti je kar velik. Kaj je prvi odgovor, ko vas kdo vpraša, kaj delate?

Trenutno največ energije usmerjam v projekt Notranji dotik.

Kaj je to?

Gre za medgeneracijski prenos med ženskami, denimo babico, materjo in hčero. Je proces, s katerim gre ženska v svojo globino, v svojo notranjost, v dotik s svojim bistvom. Predajam ga skozi štiri dejavnosti, to je s plesom, s petjem, skozi sveto geometrijo in samomasažo. Skozi ta proces ženske ozavestijo, kaj si želijo v življenju in česa ne. Naučijo se prisluhniti sebi, si zaupati. Verjeti, da je tisto, kar čutijo, zanje najbolj prav.

Se naučijo tudi izklopiti glavo, misli?

Ne, ne. Moč misli je najmočnejša energija. Ko slišimo, kar govorimo, lahko tudi usmerjamo svoje misli v bolj pozitivne. Oddajamo frekvenco, in če ohranjamo visoko vibracijo, se stvari okoli nas prestavijo. Ali se človek, ki je ob nas, umakne iz našega življenja ali pa se začne spreminjati. Tako je kot v kakšnem mehanizmu stare ure, če se premakne en delček, se premaknejo vsi. Osvobajamo se svojih prepričanj in vzorcev ter dvigujemo zavest in s tem zvišujemo vibracijo. Več ljudi na Zemlji to počne, boljšo vibracijo imamo vsi skupaj.

Kakšno vibracijo ima Ljubljana?

Rekla bi, da obstajata dva svetova. So ljudje, ki se še niso ozavestili, in tisti, ki so se. Srečujem vedno več drugih.

Depresija in melanholija torej nista značilnosti našega glavnega mesta?

Hm … Pa saj mora priti do takšnega ozračja. Dokler ne padeš, ne veš, da se moraš pobrati. To velja tako za posameznika kot za celotno družbo. Vendar res opažam vedno več pozitive, dogajajo se spremembe v šolstvu in zdravstvu, plesu, glasbi …

Sama pa imam občutek, da prav ti sistemi razpadajo. Ne živiva v isti državi?

Prav to hočem razložiti. Vidim dva svetova, ki obstajata vzporedno. Ti sistemi res razpadajo, ampak znotraj njih že delujejo ljudje, ki se zavedajo, da so se spremembe že zgodile in da so oni prišli zato, da jih uresničijo. Nič ni narobe s tem, da smo kot v vzporednih svetovih.

Slišala sem, da ste pomagali že veliko ženskam. Kaj jih najbolj muči?

Nezadovoljstvo v partnerskih odnosih. Osvetliti jim je treba, da nezadovoljstvo izvira iz njih samih. Partner ženske ne more zadovoljiti, če sama s sabo ni zadovoljna. Ko je ženska v stiku sama s sabo, se neha ukvarjati s partnerjem in išče svoje zadovoljstvo v sebi in svojem življenju. S tem omogoči moškemu svoj prostor in stik s sabo, da se sam odloči za spremembe v življenju, ki jih on želi.

Vse moramo narediti ženske?

Najprej se moramo predati same sebi, šele nato se lahko moškemu. In ko moški to začuti, se tudi v njem zgodi sprememba, in tako postaneta dve celoti, ki se povezujeta in podpirata, s tem partnerstvo prehaja v harmonijo.

Zdaj živite v Ljubljani, prej ste živeli na vasi. Kakšna je razlika med ljudmi na podeželju in v prestolnici?

Vedno izhajam iz sebe. Tako kot sem lahko imela na vasi prijazne ljudi okoli sebe, je tudi v mestu podobno. Če si ti naravnan dobro, ljudje okoli tebe ne morejo ostati zaprti.

So vam vsi ljudje všeč?

Da, treba je sprejeti, tisti človek nasproti ti lahko odseva nekaj, kar bi še moral prepoznati o sebi in osmisliti. Ko to spoznaš, lahko sprejmeš vse ljudi.

Kaj bi si zaželeli za ljudi v tem predprazničnem času? Kaj nam najbolj manjka?

Radosti – do življenja. Da bi se prenehali ciklati v to pomanjkanje, tako financ kot ljubezni, sreče, časa. Več tega produciramo, več tega prihaja v naše življenje. Ko je v nas več veselja, s svojimi mislimi spremenimo svojo vibracijo in zato se začnejo stvari okoli nas spreminjati. Ne da bi odprli usta. S tvojim čutenjem, mislimi, gibom …