Tiskane izdaje
Ljubljana – Po »zamrznitvi« deportacije sirskega begunca Ahmada Shamieha se postavlja vprašanje, kako bo država ravnala v podobnih primerih. Še vedno namreč nima migracijske politike. Premier je danes zatrdil le, da bodo vse primere obravnavali v skladu s pravnim redom.
Dogajanje pa je z današnjo ustavno obtožbo, ki jo je proti premieru vložila opozicijska SDS, in morebitno kazensko ovadbo dobilo dodatno politično razsežnost.
A nič od tega ne bo rešilo nakopičenih težav, ki državo pestijo zaradi pomanjkanja sistemske ureditve migracijskih vprašanj. Zato smo notranje ministrstvo povprašali, kako bodo ravnali v podobnih primerih in kakšne kriterije bodo oblikovali, da usode prosilcev ne bodo več odvisne od vsakokratne medijske in politične podpore.
Na ministrstvu razlagajo, da dublinska uredba državam ne nalaga podrobnejše opredelitve kriterijev za uporabo diskrecijske klavzule in da humanitarnost in sočutje pri njeni uporabi ne bi smela biti brez omejitev. Hkrati menijo, da opredelitev dodatnih kriterijev ni potrebna, so jo pa že do zdaj uporabljali restriktivno in v okvirih sodne prakse. Trenutno imajo v postopku tri osebe, ki jim niso priznali mednarodne zaščite in jih bodo zato predali državam, ki so za obravnavo njihovih prošenj odgovorne.
Oktobrska deportacija
Daleč od kamer in oči javnosti so slab mesec pred predvideno Shamiehjevo deportacijo izgnali Edwina Akaha. V nasprotju s Shamiehom, ki so ga o tem obvestili (sicer le) dan prej, Akaha sploh niso. Za mednarodno zaščito je 39-letni begunec iz Nigerije zaprosil decembra 2015. Več kot leto dni pozneje so mu na ministrstvu izdali dublinski sklep za Italijo. Čeprav je vložil pritožbo in je njegova odvetnica opozorila, da je njihovo ravnanje v nasprotju z dublinsko uredbo – ker je Akah vmes zapustil Slovenijo za več kot tri mesece, bi postopek morali začeti znova – se ni zgodilo nič. Ne da bi ga obvestili, so Akaha konec oktobra ob 6. uri zjutraj odpeljali v Italijo. Tja ni hotel, ker je tam nekoč že pristal - na cesti. Hkrati, kot opozarjajo v samoorganizirani Delovni skupini za azil, tam tudi ni varen pred grožnjami, zaradi katerih je sploh prvič pobegnil.
Protest begunca Ahmada Shamieha in njegovih podpornikov. Foto: Mo. Z./Delo
Država odloča sama
Slovenija je lani Hrvaški po dublinski uredbi izročila sedem prosilcev za mednarodno zaščito, letos do konca oktobra devet. Odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito je, na podlagi diskrecijske klavzule, prevzela v devetih primerih. Nekdanji ustavni sodnik in zastopnik številnih prosilcev za azil Matevž Krivic pa je danes poudaril, da ima Slovenija z dublinsko uredbo tudi v Shamiehjevem primeru pravno podlago za odločanje o prošnji za azil. »Nobena dosedanja sodba v tej zadevi tega ne preprečuje,« je jasen.
Cerar s figo v žepu
O predlogu vladnega urada za oskrbo migrantov, da bi Shamiehu izdali dovoljenje za začasno bivanje, bo na eni od prihodnjih sej odločala vlada. Podelitev začasnega dovoljenja omogoča 51. člen zakona o tujcih. Njegova uporaba v tem primeru je za Krivica sporna: »Ta bizarni manever je ena velika neumnost, če ne gre morda za kaj hujšega – za zavestno prevaro javnosti, češ, saj smo hoteli pomagati, a se je nato izkazalo, da po tej poti žal ne gre.« Omenjeni člen po njegovih besedah vsebuje toliko protislovij in pasti, da sumi, da je bila ta možnost Cerarju zlonamerno podtaknjena. Poleg tega je prepričan, da bi moral premier, če misli, da je ohranitev begunca v našem interesu, uporabiti pravilno pravno pot.
