Tiskane izdaje
Ljubljana – Župan Postojne je konec januarja na mednarodni konferenci na Dunaju predstavil slovenske izkušnje z integracijo. Z njim smo se pogovarjali o trinajstih mladoletnikih, ki so od junija nastanjeni v občini in o manjših problemih, s katerimi se srečujejo pri njihovem vključevanju v družbo.
Namestitev beguncev – tudi otrok – so občani zavrnili tako v Kranju, Velenju in Črnomlju, v Kopru pa so naposled, kljub nasprotovanju, le našli rešitev. V Postojni teh težav niso imeli, saj so beguncev in priseljencev vajeni. Gostili so jih že večkrat, nazadnje v času vojne v BiH. Resda so bili ti nekoliko drugačni, razlaga postojnski župan, so so prihajali iz držav bivše Jugoslavije in so nekateri od njih imeli v Postojni sorodnike, h katerim so se lahko zatekli. Angažirali pa so se tudi krajani, ki so jim nosili obleke in hrano.
Kakšna je razlika med takratnimi in sedanjimi begunci?
Današnji begunci imajo drugačen prizvok. Ljudje jih doživljajo kot teroriste, samo zato ker prihajajo iz Sirije ali Iraka. A roko na srce, v imenu t. i. Islamske države režejo glave in ugrabljajo talce večinoma angleški študenti, ki so po poreklu iz Bližnjega vzhoda.
S kakšnimi begunci se srečujete vi?
Gre za otroke, ki prihajajo iz Sirije, Iraka in Irana in so stari med 12 in 16 let. Večina je brez staršev in so na pot do Evrope odšli sami. Res je, da so prišli večinoma fantje, ki na žalost niso bili izobraženi in pismeni ter so poznali samo Koran. Vendar se hitro učijo, radi imajo šport in obvladajo delo z računalnikom.
Slišati je, da so mnogi otroci zapustili dijaški dom in se odpravili čez mejo.
Vseh 13 otrok je prišlo k nam junija lani. Vmes smo dobili še druge, ampak so šli naprej. V domu vsem povedo, da jim nihče ne bo storil žalega in da so svobodni. Morajo pa povedati, če bodo odšli, da ne bodo potem enkrat našli prazne postelje in bodo vsi v strahu, kaj se je zgodilo. Od teh 13 je eden res zapustil naše prostore in odšel v Švico, a se je vrnil.
Sicer imajo šest skrbnikov, ki nad njim bdijo dan in noč. Nekateri so celo pri učiteljicah doma. Z njimi nismo imeli nobenih težav. Na skrbnike letijo nekateri očitki, češ da doktor biokemije in filozof morda nista najboljša izbira za nudenje pomoči travmatiziranim otrokom.
Karkoli narediš, nekomu ne bo všeč. Ko enkrat sestaviš celoto in sistem začne delovati, se začnejo oglašati komentatorji. Tisti, ki delajo z begunci, so opravili veliko prostovoljnega dela. Ne glede na to, katere stroke so, delajo z ljubeznijo. Otrok najprej potrebuje ljubezen, znanje bo tako ali tako pridobil v šolskih klopeh. Potrebovali so nekaj časa, da so se privadili na novo okolje, saj so jih prej premeščali na različne kraje. Ko so prišli, smo jim nudili vso možno pomoč. Center za socialno delo je angažiral psihološke službe, ves čas je bila prisotna območna enota rdečega križa.
Pri vas problemov z državno pomočjo ni?
Država malo zamuja pri plačilih. Več pomoči bi lahko nudila šoli – s strokovnimi delavci in finančno.
S kakšnimi problemi se sicer srečujejo občine pri integraciji beguncev?
Nekateri so identični povsod: otroci poznajo samo koran. Pri 13 letih jih ne moreš dati v razred k sovrstnikom, ker oni obvladajo že fizikalne formule, ti pa ne znajo niti pisati. Zato morajo začeti od začetka. Prav tako jih ne moreš dati k prvošolčkom, saj se bodo vsi smejali. Potem jih morejo učiti individualno, a to je spet drugače kot da si integriran znotraj kroga prijateljev, s katerimi si deliš usodo cvekov ali petic.
Začetek je bil težak, a fantje so se navadili. Vsako jutro gredo na sprehod, nato k pouku, popoldan jih vidim, ko pridejo v mesto. Njihovi sošolci so jih sprejeli, saj so mladi nasploh dovzetni za 'drugačne'.
Ste naleteli na kakšne ovire pri njihovem sprejemu, glede na to, kako so se odzivali drugod po državi?
Doživel sem napade, grožnjo z orožjem, pripombe češ 'kaj se grem', zakaj bom pripeljal te 'mudžahedine', in če bom jaz garantiral zanje, če bo kaj 'počilo'. Odvrnil sem: zakaj pa? V Postojni so vsi dobrodošli, vendar ne morem odgovarjati za njihova dejanja.
Občane ste sicer ves čas obveščali o svojih načrtih.
Z ministrstvom smo se dogovarjali nekaj mesecev. Ko smo se dokončno zmenili, sem začel obveščati občane o prihodu otrok, da bi s tem preprečil burne reakcije. Organiziral sem tiskovno konferenco; kjerkoli sem bil, sem govoril o tem.
Sam sem imel prednost, ker so naši občani že gostili begunce. Vseeno je veliko treba komunicirati in ničesar skrivati. Ko se nekaj malega prikrije, iz tega nastane slon.
To je bil problem v vseh občinah.
Če ljudje v nekaj verjamejo, jih težko prepričaš v nasprotno, sploh če si jim vmes lagal. Mi smo s komunikacijo začeli mesece pred prihodom otrok.
Ker jih imamo malo, jih lahko integriramo. Če bi bili nekje na samem, zaprti za ograjo, to ne bi bilo mogoče. Integriraš jih samo tako, da jih pomešaš med ljudi. Kaj s tem tvegaš, ne vem, ampak to je edini način, da jih družba sprejme.
Kako gledate na dogajanje na Škofijah in in kaj bi svetovali uradnikom z ministrstva, da bi se s temi izzivi bolj spretno spopadali?
Mislim, da je 50 ljudi prevelik zalogaj za eno integracijsko hišo. Moj koncept bi bil – kar se bo očitno uresničilo – da bi jih dali v manjše skupine na več lokacij, kjer jih bo lažje integrirati, saj ne bodo tako izstopali.
Ljudje se bojijo. Spremljajo, kaj se dogaja po tujini in razmišljajo, da so podobni dogodki možni tudi pri nas. Če begunce razporediš, lažje vzpostavijo komunikacijo z lokalci. Država pa ne sme vsega prevaliti na lokalno skupnost, ampak ji mora ponuditi dovolj pomoči za delo s temi skupinami.
Ali država nespretno izbira lokacije? Mnogi menijo, da bi begunce lažje integirali v večjih mestih.
Ljubljana bi bila idealna, novih 50 ljudi ne bi opazil. V Črnomlju so bili že hendikepirani s postavitvijo bodeče žice, zato ni pametno, da jih obremenjujejo še z nekim centrom. Jaz bi našel drugo lokacijo. Verjetno bi lažje integiral ljudi v večjih, urbanih naseljih kot v majhnih mestecih. Tam vsak prišlek potrebuje vsaj leto, da ga sprejmejo, tudi če je iz bližnje vasi.
