Prekop škofa Rožmana, življenje in časi

Da bi se izognili povodom za politične manipulacije, na pogrebu v stolnici ne bo govorov, predvidena je le maša.
Objavljeno
11. april 2013 23.28
ace/stolnica
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Ljubljana – Jutri bodo v grobnici slovenskih škofov v ljubljanski stolnici pokopali posmrtne ostanke škofa dr. Gregorija Rožmana, ki so jih preselili s frančiškanskega pokopališča v Lemontu pri Chicagu. Predviden je samo pogreb z mašo, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres.

Da bo prekop zgolj pietetno dejanje in da bi se izognili povodom za politične manipulacije, govori niso predvideni. Pogrebna slovesnost bo ob 15. uri, ljudje pa se bodo od nekdanjega ljubljanskega škofa lahko poslovili od 9. ure dalje. Dr. Gregorij Rožman, ki je škofoval od leta 1929 in med drugo svetovno vojno, je 5. maja 1945 zapustil Slovenijo. Živel je v Clevelandu in se posvečal slovenskim izseljencem, tam je leta 1959 tudi umrl. V Ljubljani so ga leta 1946 pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem obsodili na 18 let zapora, izgubo državljanskih pravic za deset let in zaplembo premoženja.

Vse od leta 1995 so trajala prizadevanja za njegov pokop v domovini. Realne možnosti in tudi politična volja za to so se pokazale šele leta 2001, a takrat Cerkev ni bila pripravljena na prekop, ker ga je pogojevala s sodno rehabilitacijo pokojnika. Rehabilitacija ni bila preprosta in so morali zanjo zato nekoliko spremeniti zakonodajo. Anton Drobnič, generalni državni tožilec od leta 1990 do leta 1998, je sprožil več zahtev za obnovo kazenskega postopka v zvezi z obsodbo Rožmana, a so te zahteve med letoma 1995 in 2004 zavrnili štirje različni sodni senati.

Nadškof Alojz Uran je 2007 poskusil še eno možnost – zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je poskusil tudi že Drobnič, vendar je pri njegovi naslednici Zdenki Cerar poskus spodletel. Leta 2007, ko je bila generalna državna tožilka Barbara Brezigar, je vrhovno sodišče sodbo Rožmanu iz leta 1946 razveljavilo zaradi procesnih napak (med drugim zaradi sojenja v obtoženčevi odsotnosti, brez vročenega vabila na sojenje in vročene obtožnice), zadevo vrnilo na prvostopenjsko sodišče, vendar se državni tožilec ni odločil za postopek. To pomeni, da je okrožno sodišče postopek ustavilo in Gregorij Rožman velja za nedolžnega.

Zgodovinarja Dolinar in Godeša o Rožmanu: Posredoval je za talce, zapornike in internirance ne glede na njihovo prepričanje

Mnenja zgodovinarjev o vlogi škofa Rožmana med drugo svetovno vojno so različna, a zdi se, da čedalje manj. Za osvetlitev smo postavili nekaj vprašanj zgodovinarjema dr. Francetu M. Dolinarju, vodji Nadškofijskega arhiva, in dr. Bojanu Godeši z Inštituta za novejšo zgodovino.

Morda si bo o Rožmanu mogoče ustvariti jasnejšo podobo z odprtjem vatikanskih arhivov, kar glede na to, da se to zgodi šele 70 let po smrti papeža (takratni papež Pij XII. je umrl 1958), še ne bo prav kmalu.

Apolitičen in političen

Pred vojno je škof Rožman, po pričevanju sodobnikov, predvsem v primerjavi s predhodnikom škofom Jegličem veljal za apolitičnega in so ga temu primerno okupacijske razmere našle bolj ko ne nepripravljenega, pravi dr. Bojan Godeša. Med okupacijo se je znašel v kočljivem položaju in se je začel udejstvovati tudi politično. Dr. Godeša pojasnjuje, da vzrok za tako spremembo ni bil toliko izraz osebne želje po političnem delovanju kot predvsem posledica pomanjkanja avtoritete predvojnih strankarskih voditeljev med domačim prebivalstvom. Tudi italijanske okupacijske oblasti so ocenjevale, da je Rožmanova moralna avtoriteta med domačim prebivalstvom velika.

Sodelovanje z italijanskim okupatorjem je bilo na začetku razmeroma intenzivno, značilen opazen izraz je bilo tudi izobešanje italijanskih zastav na cerkvenih zvonikih. Godeša spomni, da je dobil Rožman jeseni 1941 tudi italijansko odlikovanje.

V to začetno obdobje po mnenju Godeše sodi tudi ena najspornejših Rožmanovih potez - da se je pridružil pobudi strankarskih prvakov za vzpostavitev slovenske države pod protektoratom sil osi in nato po njenem neuspehu priznal, da je fašistična Italija izvedla aneksijo Ljubljanske pokrajine. »S tem se je, pač v skladu s tedanjim prepričanjem, da bodo sile osi zmagale v vojni in da gre pri aneksiji za dolgoročno rešitev, tudi postavil na stališče priznavanja razkosanja in okupacije Jugoslavije. To stališče (v pravnem pogledu gre za debelacijo Jugoslavije) se je že kmalu pokazalo ne le za zgrešeno, ampak tudi v nasprotju z dolgoročnimi slovenskimi, državnimi pa seveda tudi zavezniškimi interesi. S tem dejanjem so pobudniki sodelovanja z italijanskimi okupacijskimi oblastmi izgubili velik del svoje legitimnosti in so bili močno kompromitirani pred domačo pa tudi mednarodno javnostjo.«

Identificiranje z nasprotniki OF

Druga sporna Rožmanova drža pa je po mnenju dr. Godeše ta, da v bratomornem spopadu ni vzdrževal ekvidistance ali si celo aktivno prizadeval za premirje med sprtima taboroma, temveč je sicer na specifičen način podpiral delovanje nasprotnikov partizanstva, ki pa so, kot je znano, zabredli tudi v kolaboracijo z italijanskim in nato nemškim okupatorjem. »Ravno zaradi bratomornega spopada je bilo žrtev več, in ne manj, kar je bilo v nasprotju in protislovju z začetno odklonilno držo škofa do upora proti okupatorju, češ da bo ta zahteval preveč žrtev.« Dr. Godeša pravi, da je Rožman do partizanstva zelo zgodaj zavzel odklonilno stališče in ga tudi na prigovarjanje OF, naj ostane v vojnem metežu vsaj nevtralen, ni opustil do konca vojne. »Tako lahko rečemo, da se je v vseh temeljnih potezah s politično usmeritvijo nasprotnikov OF tudi identificiral, čeprav je zelo redko aktivno vanjo posegel, bil pa je v številnih pogledih zaradi svoje moralne avtoritete simbol te politike.«

Dr. France M. Dolinar meni, da je Rožman vaške straže in domobrance podpiral moralno kot protikomunistične borce, in dodaja: »Obramba lastnega življenja in lastnine pred revolucionarnim nasiljem je legitimna, sporno je sprejetje orožja od okupatorja in podreditev okupatorjevemu poveljstvu.«

Za Rožmana je bil komunizem zaradi brezbožnosti večje zlo kot fašizem in nacizem. Ni pa res, pravi dr. Dolinar, da je spodbujal domobranstvo ali hujskal. »Rožman je obsojal vsako nasilje, ne glede na to, kdo ga je izvajal.«

Na vprašanje, ali je Rožman posredoval pri okupacijski oblasti za talce, zapornike in internirance ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko prepričanje, sogovornika odgovarjata pritrdilno. Znano je, na primer, da je posredoval za Toneta Tomšiča.

Papež ga ni sprejel

Na vprašanje, ali Rožmana papež po vojni res ni hotel sprejeti, ko mu je hotel pojasniti svoj položaj med vojno, zgodovinarja pritrjujeta. Dr. Dolinar dodaja, da leta 1945 Rožman ni želel ilegalno zapustiti Koroške in odpotovati v Rim, zato je papeža o svojem stanju obvestil pisno in mu ponudil svoj odstop kot ljubljanskega škofa, ki pa ga papež ni sprejel. Res pa je, da se je leta 1950, ko je lahko prvič obiskal Rim, s papežem srečal le na splošni avdienci.

Zakaj je bil papež do Rožmana tako zadržan, je težko reči, gotovo pa mu ni bilo v prid, da je zapustil svoje vernike. Dr. Godeša meni: »V tem pogledu se Rožman močno razlikuje od zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je ne glede na vse počakal nove oblastnike.« Dr. Dolinar pa pravi, da je odpotoval v Celovec, ker je prejel vabilo s tamkajšnjega ordinariata. »Da ni imel namena ostati dlje, priča tudi minimalna prtljaga, ki jo je vzel s seboj. Tam je seveda hitro ugotovil, za kaj gre. Po pričevanju njegovega voznika in tajnika Nandeta Babnika se je menda želel vrniti domov, a naj bi mu to najožji sodelavci in prijatelji preprečili.«

Ker je Rožman zapustil Slovenijo in bo zdaj pokopan tu, se postavlja vprašanje, ali si je to res želel. Dr. Dolinar pravi, da o tem pričajo njegovi prijatelji in sodelavci, med drugimi nekdanji slovenski veleposlanik pri svetem sedežu Karel Bonutti.