Tiskane izdaje
Gotovo je zgolj naključje, da je slovenska vlada le dan po tem, ko je kakor oreh velika toča v Posavju oklestila pridelek poljščin in že tudi pobrala ves letošnji pridelek sadja in grozdja (pa še za kakšno leto naprej), sprejela strategijo prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam. Slovenija se je tako med prvimi državami EU vpisala na seznam tistih, ki so sprejele takšno strategijo, se je po vladni seji pohvalil kmetijski minister Iztok Jarc. V njegovi precej splošni predstavitvi je bilo nedvoumno poudarjeno, da gre za »politični in strokovni dokument«, s katerim so postavljene temeljne zaveze te in prihodnjih vlad za prilagajanje podnebnim spremembam enega najbolj izpostavljenih sektorjev.
Podnebne spremembe in z njimi povezano dogajanje, ki ga že občutimo tudi v čedalje dražji hrani, pa zlovešče napovedi klimatologov in drugih strokovnjakov o posledicah onesnaževanja ozračja z velikimi izpusti toplogrednih plinov za življenje na našem planetu, zahtevajo ukrepanje. Tudi v mali Sloveniji, ki se je v zadnjega pol leta trudila predstaviti, delati koristno in zgledno v vlogi predsedujoče svetu EU. Strategija prilagajanja kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam, katere osnutek je resorno ministrstvo predstavilo javnosti že konec marca, naj bi bila zato pomemben kamenček v mozaiku aktivnosti in slovenske vpetosti v evropski prostor. Nekakšen zgled naprednosti in marljivosti. Zato bržkone neprikrito (samo)zadovoljstvo in ocena kmetijskega ministra, da je vladni blagoslov dokumentu, spisanem na 19 straneh, velik dan za slovensko kmetijstvo in gozdarstvo.
Strategija za sušna leta, ki se jim ne bo mogoče izogniti, kakor kažejo resne primerjalne analize strokovnjakov s področja klimatologije in agrometeorologije, je pravzaprav bolj seznam želja in oddaljenih ciljev na raznih področjih delovanja kmetijske politike. Tak, kot nam je bil predstavljen že pred tremi meseci, je komajda s kakšnim redakcijskim posegom priromal na vlado in ministri so ga potrdili. Zlahka najbrž, saj je prvi tovrstni dokument, pripravljen v izjemno primernem času, pa kar koli si že mislimo o njem.
Pričakovane višje temperature zraka in tal s spremenjenim padavinskim režimom, omejeni vodni viri in večja intenzivnost ter pogostost ekstremnega vremenskega dogajanja zahtevajo prilagajanje. Odškodnine, s katerimi zdaj država pomaga prizadetim in za katere se zaradi pogostosti suš, ujm in drugih nesreč porablja čedalje več denarja, so samo medlo gašenje tlečega »požara«, ki ga »kurijo« podnebne spremembe. Prvi in veliki oškodovanci so prav pridelovalci hrane, ki tudi sami izdatno prispevajo k tem spremembam. Zato bi bilo povsem razumljivo, če bi strateški dokument določneje razkril tudi načrte o spreminjanju strukture naše kmetijske pridelave, o tem, kako doseči preobrat v pridelavi poljščin za potrebe živinoreje, denimo.
Potreben bo preobrat, ki bo koruzo zamenjal s kakšno drugo, primernejšo krmno rastlino na plitvih prodnatih tleh, na katerih suša že praviloma vsako leto pobira svoj davek. Pridelovalcem in nam, ki jim plačujemo odškodnine. Zgovoren je podatek, da je Slovenija od leta 2000 do 2006 samo za odpravo posledic suše namenila 86 milijonov evrov, za preprečevanje pa samo tri milijone evrov. Zato bi bilo treba poleg načrtovane porabe 33 milijonov evrov v prihodnjih treh letih za preventivne ukrepe v strategiji prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam zapisati še kaj oprijemljivejšega, kot so zapisali.
