Svoboden na okupiranem območju

Bled – »Za prostovoljno delo sem imel na izbiro deset možnosti, vendar sem namesto ugodja zahodnega sveta izbral Palestino,« je po dvomesečnem prostovoljnem delu v nemirni Ramali na Zahodnem bregu v Izraelu povedal 23-letni Dino Mitrović z Bleda.

Zakaj ste si izbrali ravno Palestino?

Kot prostovoljec sem delal že prej, Palestino pa sem hotel spoznati. O njej sem imel le nekaj osnovnih informacij, ki sem jih pred dokončno izbiro kraja prostovoljstva dopolnil z obiskom predavanj. Zavedal sem se resnosti razmer, a so me v Palestini ljudje zelo lepo sprejeli.

S čim ste se kot prostovoljec najprej srečali?

Prva dva tedna sem porabil za iskanje nastanitve, saj sem si želel stanovati čim bliže mestnega središča in v bližini begunskega kampa. Prek zavoda Voluntariat sem kot prostovoljec nevladne organizacije Sports for life upravičen do stanovanja in hrane, poleg tega dobim še 50 evrov mesečne žepnine.

Kako se tamkajšnje življenje razlikuje od življenja pri nas?

Spoznal sem tudi obrobje mesta, kjer živi moj prijatelj. Pri njem smo zvečer pogosto poslušali pokanje orožja, saj se med Palestinci in Izraelci nenehno iskri. To je vsakdanjost. Naučil sem se prepoznavati zvoke posameznih vrst orožja, od ruske puške AK-47 in ameriške M-16 do drugih vrst pehotne oborožitve. V mestu neredko izbruhnejo manjši upori in takrat pride izraelska vojska, ki dela red po svoje: tudi tako, da ponoči vdre v katerega od domov in aretira stanovalce, vojaki pa lahko ljudi aretirajo tudi sredi ulice.

Se ob vsem tem lahko počutite varnega?

Za turiste, ki bi si želeli ogledati Ramalo le nekaj kilometrov stran od Jeruzalema, je območje varno. Navzočnost izraelske vojske je očitna. Precej bolj tvegano pa je, če bi se denimo udeležil protestov v mestu. Kljub temu da je Palestina okupirano območje, se tam počutim svobodnega.

Kako so vas sprejeli ljudje?

Med domačini, med katerimi je največ Arabcev, sem se takoj počutil kot doma. V središču mesta sem si poiskal stanovanje, kjer zdaj živim in od koder hodim v bližnji begunski center, kjer s kolegi prostovoljci delamo z otroki, starimi od pet do 12 let, medtem ko ženske prostovoljke pomagajo ženskam. V Palestini z mano delata še dva prostovoljca iz Slovenije.

Kakšen je vaš običajni dan?

Delovni dan se začne, ko zjutraj po prihodu v pisarno najprej opravljam administrativna dela, nato se začnem ukvarjati z otroki. Prostovoljci jih učimo vseživljenjskih – socialnih veščin. Zanje je najpomembnejša družbena komponenta, ki jo vtkemo v učenje angleščine, petja, jogo in podobne dejavnosti. Programa, ki traja poldrugo uro, se iz begunskega kampa, enega od treh v mestu, udeleži med deset in štirideset otrok od približno tristotih. Pri komunikaciji z njimi nam pomagajo prevajalci. Poleg tega organiziramo še tabore in druge projekte, kjer ustvarjamo vsebine za lokalno mladino. Šolo obiskujejo le redki, zato jim tako omogočimo praktično usposabljanje.

Kakšni so Palestinci?

Večinoma so zelo topli, odprti. Znance in prijatelje dobiš hitro. Precej drugače je z Izraelci, z njimi je težko navezati pristne vezi. Palestinci si zelo pomagajo med seboj, kar se kaže tudi po tem, da na ulicah ni brezdomcev. Muslimanska vera zapoveduje, da si morajo svojci, prijatelji medsebojno pomagati. In zdaj me kar zvije, ko v Sloveniji na ulici opazim brezdomca.

Življenjski standard je verjetno nižji kot pri nas?

Standard, ki ga uživajo domačini, je primerljiv s slovenskim, čeprav je treba za storitve, na primer v sociali ali zdravstvu, plačati. Povprečna plača je 600 evrov. Večina, tako moških kot žensk, ima dve zaposlitvi, saj so cene življenjskih potrebščin nekaj višje kot pri nas, k čemur prispevajo tudi precej višji davki. V trgovinah so najpogostejši izdelki ameriških in izraelskih proizvajalcev. Palestinci sicer ZDA pretirano ne marajo, na Evropejce pa gledajo kot na vase zaprte ljudi.

Kako se v Ramali kaže sobivanje različnih ver?

Verska pravila se seveda upoštevajo, vendar v mestu ne živijo le muslimani, ampak tudi kristjani in pripadniki drugih ver, prav tako prihajajo turisti. Ti si denimo lahko privoščijo alkoholne pijače. Te so sicer precej drage, saj je treba za pivo odšteti kar pet evrov.

Kaj ste spoznali med delom v Palestini?

Če želim bolje spoznati življenje beguncev, moram z njimi doživljati njihove zgodbe. V javnosti se ne smem preveč izpostavljati, toda kot Evropejec sem tam precej zavarovan, saj tudi Izraelci name gledajo drugače kot na domačine.