Malo prostora za skupne zgodbe

Skoraj poldrugo desetletje po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je potencial povezovanja obeh Goric še vedno velik, tudi če se sanje o enem, združenem mestu, za zdaj niso uresničile. Stiki med ljudmi na eni in drugi strani meje se povečujejo, toda redko tako, da bi krepili kolektivno zavest prostora in presegali ­ stare delitve.

»Meja je ostala v glavah zlasti starejše in srednje generacije,« je povedal zgodovinar Renato Podbersič. Mlade generacije, ki so odraščale neobremenjeno, s tem nimajo težav, a to ne pomeni, da se tudi identificirajo s širšim prostorom in aktivno mešajo z ljudmi z druge strani meje. »Če hočeš sodelovati z nekom, ga moraš poznati,« je poudaril Podbersič. »Ko se pogovarjam s študenti, je noro, kako ne poznajo Gorice ter kako Italijani in Furlani ne poznajo našega konca.«

Ključna, a še zdaleč ne edina, ovira pri poznavanju drug drugega je še vedno jezik. Včasih so določene želje ustvarjale potrebe, ki so avtomatično zahtevale znanje italijanskega jezika, je pojasnila Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine, po rodu Solkanka. Veliko mlajših danes ne čuti več teh potreb, s čimer se verjetnost mešanja z ljudmi na nasprotni strani meje zmanjšuje. »Delamo korake nazaj. Če gledamo globalno, ne samo na štirinajst, ampak na sto let goriške medkulturnosti, ne samo da je ta izginila, ampak se politika še zdaj drži teze, da je treba ohranjati nacionalne identitete v okviru nacionalnih meja. V tem primeru ni prostora za zgodbe drugega in ni prostora, da bi se ta prostor začel razvijati v medkulturno prizorišče,« je pojasnila.

Lokalne realnosti

Politika je v zadnjem desetletju z nekaj izjemami odigrala relativno majhno vlogo pri povezovanju, ugotavljajo naši sogovorniki. V zadnjem času pa se zdi, da z nekaterimi odločitvami, bolj kot poglablja medsebojno zaupanje in krepi občutek skupnega prostora, postavlja pod vprašaj napredek.

Goriški župan Rodolfo Ziberna je prejšnji teden v pismu italijanskemu notranjemu ministru Matteu Salviniju predlagal postavitev vojske na mejo med Slovenijo in Italijo za učinkovitejši nadzor nezakonitih migracij na tako imenovani balkanski migracijski poti. Ideja ni nova: Ziberna, ki je bil izvoljen za župana kot kandidat desnosredinskega zavezništva, jo je prvič predlagal leta 2015, še kot občinski svetnik. Nihče ga pri tem ne jemlje resno. Ljudje na slovenski strani meje si njegov poziv razlagajo predvsem v italijanskem notranjepolitičnem kontekstu in v okviru lokalnih realnosti, s katerimi se italijanska desnica sooča v Gorici.



V primerjavi z 71 let starim mestom na drugi strani meje Gorica vidno nazaduje. »Infrastruktura je v Novi Gorici, trgovine so prepolne italijanskih kupcev, ker jih v Gorici enostavno ni, ker jo je povozil čas,« je čezmejno realnost opisal Renato Podbersič, ki v Zibernovem pismu vidi predvsem obupan poskus iskanja dežurnega krivca in odvračanja pozornosti od resničnih težav. »Gorica je drugo najstarejše italijansko mesto in fizično umira. Če ne bi bilo priseljencev z vseh koncev in krajev, bi bila obsojena na izginotje.«
 

Ohranjanje etnične meje

Tej razlagi pritrjujejo tudi predstavniki slovenske manjšine v Italiji. »V stari Gorici ni življenja, edino življenje so prinesli migranti,« je poudaril Jurij Paljk, odgovorni urednik goriškega Novega glasu, ki nastali položaj pripisuje predvsem italijanskim prizadevanjem za ohranitev etnične meje tudi po tem, ko je fizična z vstopom Slovenije v schengensko območje izginila, in njihovi mestni kulturi. »Italijani zelo pazijo na svoja mesta, ta so njihove utrdbe, o mestnih državicah govori tudi njihova zgodovina. Zato nikjer, niti v Gorici, niti v Trstu, niti v Čedadu, ne dovolijo vidne dvojezičnosti.« Z ohranjanjem etnične meje Gorici niso naredili usluge, je povedal Paljk, ki je prepričan, da bi ta lahko preživela le v sobivanju in tesnem sodelovanju z Novo Gorico. »Preprosto niso razumeli, da se je svet okoli njih spremenil: zgodila se jim je Evropa, globalizacija, ki je prizadela tudi našo manjšino.«

Ravno manjšina si je v zadnjih desetletjih najbolj prizadevala za enoten kulturni prostor. Na današnje stanje, ko se o meji znova govori kot o nečem, kar je treba zaščititi, marsikateri predstavnik manjšine gleda kritično. Direktor kulturnega doma v Gorici Igor Komel je prepričan, da za povečan nadzor meje ni mogoče kriviti goriške občinske uprave, ampak krivdo za to nosi predvsem Rim. »Ljudje niso več navajeni tega, da te na meji ustavijo,« je povedal Komel, ki vztraja, da bi morala biti skupna naloga vseh težiti k večjemu sodelovanju. »Ne smemo tudi pozabiti, kaj so za odprtost meja napravile prejšnje generacije. Gorica in Nova Gorica sta bili namreč že v prejšnjem režimu simbol odprte meje. »Zadnje čase bi lahko bilo storjenega veliko več.«
 

Kje smo, kam gremo

Koraki v smeri povezovanja čezmejnega prostora nikoli niso veliki, priznavajo v novogoriški mestni hiši, a hkrati vztrajajo, da se institucionalno sodelovanje med mestoma ves čas krepi. Čezmejna projekta na področju zdravstva in mobilnosti, ki nastajata v okviru Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, po več letih priprav dobivata obliko. Prvi projekt je namenjen vzpostavljanju mreže čezmejnih zdravstvenih storitev in s tem izboljšanju njihove dostopnosti in kakovosti. V projekt so vključili bolnišnico v Šempetru pri Gorici, Zdravstveni dom Nova Gorica, Psihiatrično bolnišnico Idrija in italijansko bolnišnico Azienda per l'Assistenza Sanitaria n.2 Bassa Friulana - Isontina. Cilj drugega projekta je zgraditi čezmejni mestni park Soča – Isonzo na bregovih Soče, hkrati pa povezati kolesarske in sprehajalne poti ter s tem povečati možnosti za trajnostno mobilnost prebivalstva pa tudi turistični potencial obeh mest.

V Bruslju, so poudarili občinski uradniki, jemljejo mesti kot zgled dobre prakse. »Ni mogoče reči, da ni sodelovanja, sicer danes ne bi bili, kjer smo,« je pojasnila direktorica občinske uprave v Novi Gorici Vesna Mikuž. Največ ovir je pri usklajevanju pravnih redov. »Fizična meja je padla,« je dejal novogoriški podžupan Marko Tribušon, »ampak še vedno imamo dve državi, vsako s svojo zakonodajo, usklajevanje vsega tega je velika muka, zato da je na koncu vse transparentno in zdrži na vseh ravneh.«



Veliko si obetajo tudi od načrtovane kandidature Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025, pri čemer so povabili k sodelovanju sosednje mesto. Vodja kandidature Neda Rusjan Bric je poudarila, da je najmanj prehajanja meja ravno na področju kulture, sploh ko je nujno znanje jezika. »Tu je še veliko rezerve, ki pa si jo danes, v primerjavi s pred nekaj leti, želijo premostiti tudi Italijani,« je prepričana. Kandidatura za EPK 2025 bo po njenih besedah sestavljena »kot skupni projekt obeh mest, ki želita živeti kot eno mesto z (najmanj) dvema kulturama, ki se med seboj spoštujeta, si dajeta prostor, se dopolnjujeta in, kjer je le mogoče, povezujeta«.

Zgodbe, ki ne gredo skupaj

Prav kandidatura in pozitivne zgodbe, verjamejo v Novi Gorici, so lahko odgovor na pozive k ponovnemu uveljavljanju fizičnih meja. »S tem se ne obremenjujemo, 90 odstotkov ljudi takšnih izjav niti ne opazi,« je povedal Tribušon, ki dvomi, da je župan sosednjega mesta mislil resno, ko je pozival k postavitvi vojske na mejo.

Zibernov poziv bi leta 2018 težko opisali kot nekaj neobičajnega. »Na žalost se nacionalne politike čedalje bolj zrcalijo v lokalnih,« je poudarila Kaja Širok. To se je pokazalo na zadnjih volitvah v Gorici, morda bodo to pokazale tudi prihajajoče jesenske lokalne volitve v Sloveniji. »Po eni strani se mi zdi absurdno, da govorimo, kako bomo skupaj pisali zgodbe o kulturi, hkrati pa o tem, kako bomo postavljali vojske na mejo. Ti dve zgodbi ne sodita skupaj in tega se bodo morali župana in politika, ki deluje na tem območju, krepko zavedati. Resnično stojim za tem, da moramo izrecno reči ne vrnitvi na fizične meje. Tu mora nastopiti lokalno prebivalstvo. To smo že občutili, to smo že imeli in tega nočemo več.«

Toda koliko interesa in zagona je še ostalo tistim, ki so v zgodovini storili največ za povezovanje obeh mest? »V narodni manjšini opažamo, da smo včasih veliko več sodelovali, pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Zdaj se je to naenkrat končalo, nihče tudi noče pretirano brskati po tem, kaj se je zgodilo,« je dejal Jurij Paljk. Še en kritičen glas, Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene izmed dveh krovnih organizacij slovenske manjšine v Italiji, verjame, da v čezmejnem življenju danes prevladuje občutek komoditete. »Nihče več ne čuti potrebe po povezovanju. Kot da nismo več Evropejci.« Kaj bo, če te Evrope enkrat ne bo več, se je vprašal, in ponudil edini smiseln odgovor: »Vsem nam bo žal.«