Otroško delo: naše najcenejše bogastvo

Aljoša Dujmič je antropolog, razsut pa ob spoznanjih, ki jih je nabral ob proučevanju vseh oblik kratenja otrokovih pravic.
Objavljeno
04. september 2011 10.41
Posodobljeno
04. september 2011 10.48
Grega Kališnik, Nedelo
Grega Kališnik, Nedelo

»To se te dotakne, to te razsuje!« je nedvoumen 36-l

etni Divačan Aljoša Dujmič, bioenergetik, ustvarjalec in poustvarjalec glasbe, plesalec tanga, izvajalec dihalno-gibalnih terapevtskih vaj po poškodbah glave in hrbtenjače, prostovoljec.

A tokrat o ničemer od tega, Aljoša je tudi antropolog, razsut pa ob spoznanjih, ki si jih je nabral ob proučevanju vseh oblik kratenja otrokovih pravic, katerega podpekel je otroško delo. Njegova zloraba.

Dujmič, ki raziskuje v okviru študijske smeri etnologija in kulturna antropologija na ljubljanski filozofski fakulteti, uvede tematiko: »Največ otroške delovne sile je v Indiji, v Afriki je je največ glede na otroško populacijo, v Južni Ameriki pa je pri otroškem delu v mestih največ poškodb.« Otrok, delo, pojma po sebi nista negativna, delo nedvomno lahko pripomore k razvoju otroka, otrok pa je, po konvenciji OZN o otrokovih pravicah, človek, star do 18 let. V navržek, ZDA konvencije niso ratificirale, Indija jo je. Delo je zlorabljeno, kadar je zaradi njega otroku odvzeta pravica do igre, druženja, šolanja. Odvzeta je pravica biti otrok.

Dvakrat je bil Dujmič že na terenu v Peruju, v sirotišnicah, pred meseci v Indiji, »zanima me aplikativnost, uporabnost metodologije, da ne ostane vse na študijskih policah«. Drugače, gre za opazovanje z udeležbo. In še nekaj o splošnem in posamičnem. Bil je v Indiji, zapišimo že zdaj, nevralgična točka je Sivakasi na jugu megadržave, toda »Sivakasiji so povsod«, le da bolj ali manj znani, bolj ali manj uničujoči.

Otroci so »otherness«, ujetniki »aspekta drugih, v sistemu, na lestvici manjvrednosti so najniže, najbolj ranljivi, z njimi se najlaže in najbolj manipulira. Na trgu dela so izključeni iz pojma vrednosti, so v suženjskem položaju.« Delajo, kakor se izrazi Dujmič, »od jutra do sutra«, kar lahko pomeni 18 ur na dan. Dolga leta.

Glede na etski, zunanji antropološki koncept je glavni vzrok (zlorabe) otroškega dela kapital, tisti Marxov, slišim, emski, notranji pogled pa govori o različnih vzrokih, če gremo v Indijo, je to recimo odplačevanje dolgov.

Poroka s hudičevstvom

Poroka recimo nekaj stane, in da bi jo spodobno pripravili, se starši zadolžijo: »Kar je najbolj kruto, včasih za deset, da, deset evrov!« In ta njihov dolg nato s tričetrtdnevnim delovnikom odplačujejo otroci, delajo in umirajo samo za obresti, tako dolgo, da tudi sami dobijo otroke, ki nadaljujejo kalvarijo svojih staršev. Odplačujejo desetevrski dolg (starih) staršev.

Ja, te dni še prej kot običajno pomislimo, kaj pa šola. »V Indiji ni obveznega osnovnega šolanja, a država se zavezuje zagotoviti izobraževanje do 14. leta – vendar o tem odločajo starši.« Kako, ob svojih dolgovih, že vemo.

Indija je ena največjih proizvajalk pirotehničnih sredstev, 90 odstotkov indijske proizvodnje je delo ročic, središče je Sivakasi, ki ima približno pol milijona prebivalcev. In zdaj hakeljc – podcelina je ratificirala 25 dejavnosti, v katerih otroci ne smejo delati, v katerih otrok preprosto ne sme biti. »Dopuščene pa so manjše enote, do 25 zaposlenih, ki ne sodijo v kategorizacijo tovarne,« pove Aljoša Dujmič. In v Sivakasiju desettisoči otrok od četrtega leta navzgor delajo razdrobljeni v 25-osebna ujetništva, da je vse v skladu z zakonom. V delavnicah, do katerih ne moreš, slutiš jih za zidovi, ki pa so, naj si še tako vztrajen, previsoki, predebeli. »Videl sem na posnetkih, kako poteka izdelovanje petard, šokantno, prizorov ne bom nikoli pozabil.« In Sivakasi se diči s sloganom: »Mesto, kjer ne poznamo brezposelnosti«. No, nekaj dojenčkov in starcev je kljub vsemu izvzetih iz tega trnovopotnega kolesja.

Žogica krivde se odbija med kapitalom, starši, državo. Znano je, kako so v Indiji deklice bistveno manj vredne od dečkov, zato jih nemalokrat umorijo ob prvem vdihu, so strošek, od hiše jih je treba spraviti naphane z doto... No, tudi pri fantičih se starši ne pomišljajo pretirano in jih pohabijo, z njihovim prosjačenjem imajo dolga leta zagotovljen tak ali drugačen dohodek.

Smrt staršem


Toda »jug Indije je nepredstavljivo reven« in zadnje čase teče kri tudi v drugi smeri: »Otroci ubijajo svoje starše, ki jih preprosto ne zmorejo preživljati.«

ILO, organizacija ZN za delo, izključuje domača hišna opravila iz kategorije izkoriščanja otroškega dela. Zakaj omemba tega? Ker lahko Sivakasi pogojno leži tudi v Sloveniji. Dujmič: »Pri nas nimamo izkušenj, le določene informacije.« Ko starejši otrok cele ure dolga leta pazi na mlajšega? Ko je domačemu otroku naloženo breme skrbi recimo za rejenca, morda tri? Ko je otrok, hoče ali noče, mora, vprežen v težka opravila, da družina laže preživi. Težka, nemalokrat nevarna, traktorji in podobno, snežni plugi, kajne? Oče ne zmore vsega, mati tudi ne, kaj takega se zagotovo ne dogaja samo na onih koncih sveta. Pa romski otroci, bi se tudi dalo kaj reči... No, določba ILO nas odrešuje krivde.

Obutev, tekstil, pirotehnika, vžigalice, nepreštevno je artiklov, z nakupovanjem katerih po vsem svetu podpiramo, udobno nevede, izkoriščanje otroškega dela, izkoriščanje čudovitih zmožnosti, sposobnosti hitrih prstov. Ja, pojem, ki ga pri nas poznamo iz modrostnih kvizov... V nekaterih panogah otroci naredijo, ustvarijo dvakrat toliko kot odrasli, plačani pa so minimalno.

Po Dujmičevem mnenju je zmota, da bi z odpravo revščine odpravili otroško delo. Ali da bi otroci, če ne bi delali (četudi v peklenskih razmerah), pristali na cesti. In bi delovno zlorabo nadomestila spolna. Poudarjajoč, da so vse ekstremne oblike zlorabe otrok, njihovih pravic, enako hude. »Po odpravi otroškega dela bi otroci še vedno delali.« Primer: »Zaradi statusnih razlik si otroci z delom lahko privoščijo, kar imajo bogatejši vrstniki sami po sebi.« No, po svojih starših.

Pa ob zlorabe, je skusil Dujmič v Indiji, ne trčiš le na ulicah velemest ali jih slutiš za zidovi. Enako kratenje pravic se dogaja na univerzah, kjer imajo profesorji svoje postreščke ali pa 16-letnemu dijaku služi, streže enako star fant, ki si šolanja ne more privoščiti. »Da o otrocih cvetja na ulicah ne govorim, o otrocih, ki jih vratarji odganjajo s pragov boljših restavracij, petičneži pa ob plačilu z računa razberejo, da restavracija del dobička namenja organizacijam, ki skrbijo za otroke v stiski...«

In podobno. V nedogled, navzdol, le da ni videti dna. A kljub temu, kdor sledi, teži k dobremu, ne odneha. Aljoša bo šel kmalu spet za dva meseca v Indijo. Slike ne bo spremenil, morda bo poskušal zbrisati kak madež. V eni izmed svetovnih Indij, ki je po naključju Indija.

Iz Nedela