Tiskane izdaje
Že sedmič je hotel seči po slušalki rdečega telefona, a si je vsakokrat premislil. Naj zmoti zunanjega ministra med dopustom? Napetost v sobi zunanjega ministrstva za izredne razmere in položaje je bila takšna, da jo je zaznal vsak, ki je vstopil. Generalni sekretar Stanislav Vidovič je znova, povsem nagonsko, stegnil roko proti slušalki. »Ne še,« je rezko ukazala šefinja kabineta Vlasta Vivod, »poklicali ga bomo, ko bomo našli rešitev.« Državna sekretarja Dragoljuba Benčina in Bogdan Benko sta samo prikimala. Vivodova je le vodila ministrstvo. Ni je imelo smisla dražiti.
Na mizi v sobi za izredne razmere in položaje je bil pravi svinjak. Najmanj petdeset praznih plastičnih kozarčkov za kavo iz avtomata, prazna embalaža iz obratov za hitro prehrano in prazna steklenica travarice s Silbe. Na ministrstvu so vedeli, da gre tokrat zares. Vsi ključni ljudje, ki so namesto ministra Erjavca izvajali zunanjo politiko, so bili že šesti dan zaprti v sobi številka 404. Tam so jedli in spali, pred vrati sta stala varnostnika, eden od njiju jih je spremljal celo na toaleto in nazaj. Sicer nihče ni smel zapustiti najpomembnejšega prostora na ministrstvu.
»Ministrova navodila so jasna: preusmerite pozornost z zahtev po njegovem odstopu in pozivov k ureditvi katastrofalnih razmer pri vodenju MZZ. Najti moramo karkoli, kar bi lahko odvrnilo pozornost,« je dejala Vivodova in Vidoviča narahlo udarila po roki, ker je spet segel proti rdečemu telefonu. »Ukaz je dan: nihče ne sme zapustiti te sobe, dokler ne najdemo premetene rešitve,« je pribila in si nadela razmišljajoč izraz na lice. Benčina in Benko sta prikimala in jo posnemala; prva je nekaj skicirala v notesu, drugi je razmišljajoče mrmral. Vidovič si je razbijal glavo samo s tem, kako bi zapustil ta mračni prostor. Zamomljal je, da ga tišči. »Ne,« je odsekala Vivodova, »v zadnji uri si bil tam že sedemkrat.«
Ves jezen je začel listati zajetno poročilo o nadzoru na veleposlaništvih, da bi mu minil čas. Zahahljal se je, ko je bral, kaj vse je nakupil nekdanji veleposlanik Peter Reberc. Vivodova ga je srepo pogledala. Generalni sekretar se je hudo zmedel, močno zardel in se odkašljal. V takšnih trenutkih človek naredi vse, da bi se nekako rešil. Možgani so mu začeli delati stoodstotno. Še enkrat je pogledal poročilo o nadzoru in na lepem zavpil: »Imam rešitev! Imam jo! Vseskozi je bila tu pred nami!« Vivodovi se je razjasnil obraz, Benčina in Benko sta zavzdihnila od olajšanja. Po šestih dneh bosta morda lahko zapustila sobo za izredne razmere in položaje.
»Se spomnite, kako se je javnost naslajala ob aferi z Rebercem? Pa ob škandalu z avstralskim veleposlanikom Balažicem? Da Stabejeve v Parizu niti ne omenjam. Samo o tem se je govorilo. O škandalih, denarju, plačah, lagodnem življenju veleposlanikov,« je hitel razlagati Vidovič. Vivodovi je bilo takoj jasno, kakšno rešitev je našel sekretar. Debelo poročilo o nadzoru mu je hitro potegnila iz rok in ga vrgla pred državna sekretarja. »Vidovič, takoj skliči tiskovno konferenco, medijem in javnosti bomo vrgli zunanjepolitično kost, kakršne še niso imeli! Lahko se bodo naslajali ob najmanjših, tudi nepomembnih podrobnostih iz življenja veleposlanikov. Pozabili bodo, da mora minister odstopiti!«
Nato je pokimala sekretarju, ta je dvignil rdečo slušalko, odtipkal počitniško številko in počakal: »Minister, našli smo rešitev. Lahko se vrnete z dopusta.« Erjavcu je na hitro razložil strategijo in odložil. »Prenašam vam pohvale ministra. Ideja se mu zdi čudovita.« Vivodova je globoko zavzdihnila: »Rešeni smo. Če bi odstavili ministra, bi odleteli tudi mi. Vidovič, ti si genij in naš rešitelj. Ministrov rešitelj. Zdaj pa brž, skliči tiskovko.« Kmalu so vsi nasmejani zapustili sobo 404.
Trik s preusmerjanjem pozornosti je uspel. Mediji in javnost so padli na finto, ki se ji v strokovni terminologiji reče »taktićko zavaravanje neprijatelja«.
Kajzerce: Prevara iz sobe 404
Nihče ni smel zapustiti sobe, v kateri so reševali usodo Karla Erjavca.
Objavljeno
22. avgust 2015 17.40
