Tiskane izdaje
V poldrugem desetletju se je ponudba piva pri nas obogatila, tako kot so postale raznolike tudi navade pivcev. Tuje pivo je preplavilo naše trgovinske police po dosegljivih cenah, zraslo je veliko slovenskih mikropivovarn in vzniknil je nov trg, velikan slovenskega piva (oziroma oba) pa pod tujim lastnikom počne(ta) tisto, kar je temeljna dejavnost pivovarn – vari(ta) pivo.
Pivo se na naših tleh vari od leta 1160 in je med vsemi alkoholnimi pijačami najbolj priljubljeno. Bržkone za pivo na Slovenskem ni bilo tako razburljivega obdobja kot zadnjih petnajst let, ki se je začelo z bitko za pivovarno Union. Takrat je padla pivska etnična delitev na Trojanah, zeleno in rdeče pivo vrste lager pa sta tisti čas prevladovala na trgu. Resda se je našlo še kaj drugega, a laško in union sta bila skorajda vsepovsod. Monopol so (takrat skromno, danes bistveno močneje) kazile tuje trgovske verige, že takrat pa so varili pivo regionalnega dometa pri domžalskem Adamu Ravbarju in ljubljanskem Kratochwillu.
Zmeraj več ga popijemo
Laško in Union še zdaleč nista bili zgolj podjetji za proizvodnjo piva, njuna družbena vloga, predvsem v podpornem smislu, je bila širša; ob vračanju v okolje skozi sponzorstva v svoji regiji in širše je prav ta dvojec zaslužen, da Slovenci več piva izvozimo kot uvozimo, vmes pa ga po podatkih nacionalnega inštituta za javno zdravje za leto 2015 vsak Slovenec spije 97,6 litra na leto, medtem ko smo ga še tri leta prej spili 74 litrov na prebivalca. Resni pivopivci se ob številki pod sto litrov (kar je dvesto pollitrskih pločevink) zgolj nasmehnejo – če človek spije eno pivo vsak dan v letu, je seštevek 182 litrov in pol. Pri enem pivu pa ostane redko. Še posebej ko se nakupuje za domačo porabo.
Tradicijo rdečih ali zelenih pločevink v slovenskem hladilniku so – poleg lagerjev iz Lidla in Hoferja, ki sta ponudila pol litra piva za nekaj deset centov manj – najbolj načeli izdelki, ki jih lahko opišemo kot solidno češko pivo za pošten denar. Pošten denar je manj kot evro za pločevinko lagerja v trgovini, vse drugo je kapitalizem. Prvi je bil staropramen, ki je na juriš osvojil slovenska grla, čeprav ni na las podoben tistemu iz Prage (embalaža je drugačna od češke). Po navedbah podjetja Ahac, ki danes uvaža široko paleto svetovnih piv, je eno najbolje prodajanih tujih piv pri nas. Enakovredno je zastopan tudi v gostinskih lokalih, ne le v trgovinah, dodajajo pri uvozniku.
Po podatkih združenja slovenskih pivovarn je danes tržni delež piva Pivovarne Laško Union približno 68 odstotkov, naslednjih 30 odstotkov piva se uvozi. Pri Ahacu naštevajo, s čim tujim si pivopivci gasimo žejo pri nas: poleg čeških piv (ne gre zanemariti še dveh razširjenih znamk, kozel in krušovice) radi zvrnemo nemška (pšenična ali lager), nagnemo belgijski leffe, izpijemo nizozemsko stello artois in z limono srebamo mehiško corono. Na okus prihajamo tudi z balkanskimi (nikšičko, jelen in ožujsko), pa škotskimi in angleškimi … Potem lahko ob vseh legalnih kanalih omenimo še prijateljske, ki karton, torej 24 pločevink staropramna iz Češke (ali avstrijskega Schwechata) pripelje za 16 evrov na dom. »Slovenijo dušijo visoke trošarine in davki. Zato je vsak dan več sivega trga – uvoza piv, tako craft kot lager, iz tujine, kjer so cene nižje. Država od takega početja ne dobi niti centa, ne trošarine ne davka. To dvoje sicer sestavlja polovico cene piva v Sloveniji,« potarnajo pri Ahacu.
Naše craft pivovarstvo
Pred kakšnimi osmimi poletji, ko je širša druščina v enem od ljubljanskih lokalov spoznavala slovensko pivo human fish, je Avstralec Matthew Charlesworth pragmatično pojasnil, zakaj se je lotil varjenja piva sorte ale: »Hotel sem ga piti, pa ga nikjer po Sloveniji nisem našel. Zato sem ga začel variti sam.« Za omizjem je bil tudi Izraelec Lior Kochavi, ki že vrsto let živi pri nas in je ustanovil niz kulinaričnih dogodkov Odprta kuhna, pa tudi festival piva in burgerjev: »Slovensko craft pivovarstvo se je začelo z nekaj ljubitelji piva, ki so iskali nekaj drugega. Sčasoma so pivci pričeli uživati v drugačnih okusih in začeli iskati alternative.« Kochavi doda, da v času odpiranja slovenskih mikropivovarn, ki varijo svoja craft piva, večina ni delovala kot konkurenca, ampak so si med sabo pomagali: »Nekatere so drugi učili varjenja. To je bil temelj za revolucijo pred nekaj leti.« Domače pivovarne so bile zadnji korak v pivski pluralizem, po trenutnih ocenah pa prodajo 0,7 odstotka piva na našem trgu.
Lior Kochavi (na fotografiji) pravi, da kreativnost postavlja Slovenijo na svetovni pivovarski zemljevid. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Marko Jamnik, glavni pivovar ljubljanske craft pivovarne Tektonik, ki je precej uspešna tudi pri preboju na police domačih trgovin, primerja sedanji razcvet domačega (mikro)pivovarstva s tistim vinarskim, ko so Brici pred desetletji začeli zares pisati svoje zgodbe o uspehu: »S tem da je razcvet craft pivovarstva globalna zgodba, v kateri časovno malo capljamo za svetom.« Trenutno pri nas deluje okoli 60 domačih pivovarn, razvoj pa skozi Pivo & burger fest opiše Kochavi: »Ko smo ga začeli, je bilo težko najti dovolj pivovarn in različnih vrst piva. Zdaj moramo za septembrski festival izbirati s spiska, ki se je več kot potrojil. Kreativnost postavlja Slovenijo na svetovni pivovarski zemljevid, ponudba je zelo raznolika.« Izraelec še poudarja, da imajo pomembno vlogo različne vrste hmelja, in tako »v deželi hmelja lahko ustvarjajo lokalne okuse z lokalnimi sestavinami«. Slovenci nismo samo dobri poznavalci vin, postali smo tudi zahtevni in dobri poznavalci piv, ugotavljajo pri Ahacu.
Pivska pluralizacija
Laško medtem ni stalo križemrok – z novim lastnikom se je spremenila naravnanost podjetja, po Heinekenovem prevzemu se je začelo intenzivno ukvarjati s svojo prvotno dejavnostjo; tako so trg prijetno presenetili z nefiltriranim unionom (ki spominja na italijanska nefiltrirana piva moretti, ki so prav tako v Heinekenovi lasti), malo manj pa z nepasteriziranim laškim. Vmes se je na policah domačih trgovin znašel češki pretendent za lagerski prestol, ki prihaja iz Heinekenove družine – zlatopramen (po okusu je še za odtenek bolj grenek kot staropramen.) Toda globalizacija pivskega posla, spremembe v polnilnicah piva in vse več pivovarn v rokah velikanov niso nujno simpatični del posla, opozarja Jamnik: »Pivovarna ni več lokalna ikona kot nekoč, z duhom globalizacije se je to spremenilo. Zdaj tempo diktirajo ekonomisti. Ni bistvo v tem, da delajo pivo, ampak posel.«
V prihodnosti lahko pričakujemo počasen prihod domačih pivovarjev na trg lagerjev. Kochavi opozarja: »Lager ni nujno oznaka za slabo pivo. Če je narejeno pravilno in upošteva okuse, ki obstajajo v lagerju, je to lahko izvrstno pivo – še posebej v poletnih dneh, ko je težko piti taka z večjo vsebnostjo alkohola ali težjim okusom.« Proizvodnja domačega piva naj bi bila približno štirikrat dražja od industrijske, kar se pozna pri višjih cenah za končnega uporabnika.
Pivo naše vsakdanje Foto: Shutterstock
Od lokalne ikone do globalnega posla
Pivska pluralizacija seveda ni ostala le v gostilnah in domovih ter pivnicah in specializiranih pivskih trgovinah, digitalna doba je prinesla tudi sprotno ocenjevanje piva, ki se je kot stranski pivopivski šport preneslo na aplikacije mobilnih telefonov. Kupci nimajo samo kupne moči, ampak tudi vlogo ocenjevalca v globalni javnosti. Dober glas danes ne seže v deveto vas, ampak okrog sveta. In čeprav je ponudba danes večja kot kdaj prej, so tudi minuli petek ob mednarodnem dnevu piva v združenju slovenskih pivovarn posebej poudarili pomen odgovornega uživanja alkoholnih pijač.
