Osebno z Živo Kavka Gobbo: Borka proti kugi potrošništva

Dan brez nakupov obstaja že več kot dve desetletji, pojasnjuje predsednica okoljske nevladne organizacije Focus, društva za sonaraven razvoj, Živa Kavka Gobbo. Razglasil ga je kanadski »protipotrošniški« mesečnik ­Adbusters kot odgovor na črni petek, dan velikih znižanj, s katerim se v Severni Ameriki tradicionalno začenjajo božične in novoletne razprodaje. Črni petek, ko se, kot pripominja sogovornica, »potrošništvo izrazi v vsej svoji norosti«, se zdaj pod vplivom oglaševanja in trgovcev potihoma plazi čez lužo tudi k nam. Letos smo ga, tako kot na oni strani Atlantika, »praznovali« v petek, 27. novembra, dan pozneje pa že omenjeni dan brez nakupov.

O nastanku imena »črni petek« obstajata dve teoriji, pripoveduje magistra etnologije in kulturne antropologije. Po prvi naj bi petek obveljal za črni dan zaradi silne prometne gneče in zamaškov, ki jih vsakokrat povzroči vsesplošno nakupovanje. Po drugi naj bi bila številna trgovska središča in podjetja do tega dne v letu pravzaprav v rdečih številkah, torej v minusu; šele na črni petek naj bi zaradi enormne prodaje za nazaj pokrila izgubo, pridelano med letom, in tako splavala v območje črnih ­številk.

Uporabi in zavrzi

»Potrošništvo,« razlaga 36-letna mati dveh otrok, »je veliko več od nakupovanja, veliko več od trgovine,­ je ideologija današnjega časa, ki nam sugerira, da bomo s tem, ko bomo kupovali in posedovali več, postali boljši ljudje. Dopoveduje nam, da moramo imeti veliko, skorajda neskončno možnost izbire, prav to pričakovanje neskončne ponudbe pa spodbuja proizvodnjo nepotrebnih stvari.«

Potrošništvo ne uravnava samo našega odnosa do predmetnega sveta, ampak preobraža tudi odnose med ljudmi. »Tudi pri ljudeh se nam zdi, da moramo vseskozi imeti­ neskončno možnost izbire, tako da lahko tudi njih – tako kot predmete – kupimo in jih kadarkoli­ odložimo.« Skratka, odlikuje ga ­»miselnost uporabi in zavrzi«.

Na čustveni ravni igra pomembno vlogo oglaševalska industrija, ki nam »kaže želene podobe naših življenj. V reklamah so vsi veseli, lepi, vitki, izborno oblečeni, vozijo dobre avtomobile itn. Ta pričakovanja nato projiciramo nase. Če nismo takšni, nismo srečni. Stalno nezadovoljstvo in iskanje nečesa še boljšega, ki pa mora ostati nedosegljivo, je notranji sestavni del potrošništva, saj če bi bili zadovoljni, kratko malo ne bi tako veliko trošili.« Potrošništvo je zato patologija sodobne družbe, hkrati pa tudi »odvisnost, saj je občutek sreče, ki ga ponuja nakupovanje, kratkotrajen, zaradi česar je treba stalno nakupovati,« opozarja sogovornica, ki je v društvu Focus zaposlena že osem let, polovico tega obdobja pa mu tudi predseduje.

»Saj je itak poceni!«

Toda kako pri sebi prepoznamo potrošniško obnašanje? Če kupujemo stvari, ki jih uporabimo enkrat in nikoli več, odgovarja; če pred nakupom ne razmislimo, zakaj si predmet sploh želimo; če niti ne pomislimo na možnost, da bi si stvar izposodili, okvarjeno popravili itn. Kajpak tako ravnamo tudi zato, ker so stvari poceni. »Kajti klasičen potrošniški stavek se glasi: 'Saj je itak poceni!'« To je morda na prvi pogled res, dodaja, toda velik del »cene« je skrit drugje. »Del cene plačajo ljudje, ki so za svoje delo plačani manj, kot bi morali biti; del cene v državah s slabo okoljsko zakonodajo in nadzorom plača okolje; del cene plačajo s slabimi varnostnimi razmerami­ zaposleni­ v tovarnah, ne nazadnje pa plačajo ceno tudi delavci pri nas, kajti če želimo, da so izdelki tako poceni, kakor so danes, je nekje treba znižati stroške – najlažje jih je oklestiti pri ljudeh in okolju.«

Korenine potrošništva gre po njenem iskati v prvi polovici 20. stoletja, ko so najprej v Združenih državah Amerike, zatem pa tudi drugod, začeli proizvajati izdelke s krajšim rokom trajanja, to je produkte, ki so hitreje propadli in se izrabili, zaradi česar jih je bilo treba prej kot v preteklosti nadomestiti z novimi.

Etični potrošnik – kaj je to?

Društvo Focus, ki je nastalo leta 2003 zaradi navdušenja dveh aktivistk (Barbare Kavc in Lidije Živčič) nad okoljevarstvom in zaskrbljenosti nad podnebnimi spremembami, se poskuša postaviti po robu potrošniškemu univerzumu s konceptom etičnega potrošnika.

Etični potrošnik, razlaga sogovornica, »razmišlja, kaj kupuje in zakaj. Njegovo prvo načelo je, da ne kupi, če ne potrebuje. Nato razmisli, ali si predmet lahko izposodi, ga popravi ali izdela sam. Kadar nakupuje, kupuje lokalne, ekološke in pravičnotrgovinske izdelke.« Hkrati razmišlja o lastni vpetosti v potrošniško družbo in zgodbah, ki jih nosijo s seboj predmeti, ki jih kupuje. Kajti predmeti imajo precej daljšo življenjsko zgodbo, kot je gola pot od trgovine do doma. »Izdelki so povezani z ljudmi, ki so jih naredili, pečat jim je dalo okolje, v katerem so nastali, pogosto prepotujejo veliko večje razdalje kot marsikdo od nas, hkrati pa pustijo za seboj veliko večji kup odpadkov, kot je ta, ki ga vidimo, ko jih ­odvržemo.«

Sama se ima kajpak za etično potrošnico, kar se, pojasni, kaže tudi tako, da si marsičesa ne kupi oziroma se pred nakupom preizpraša, zakaj si kaj želi. Ali si nove obleke nemara ne želi zgolj zato, ker jo je videla na manekenki? Hrano že leta nakupuje pri kmetiji, pri kateri je naročena na tedenski zabojček zelenjave, izogiba se obiskovanju potrošniških središč, v službo se vozi s kolesom, predvsem pa se poskuša osredotočati na storitve, na doživljaje, ne pa na predmete. Mnoge stvari si kratko malo izposodi od prijateljev in znancev, knjige v knjižnici, spet druge, denimo obleke, sešije sama.

Čas kot darilo

V božično-novoletnem času vsesplošnega obdarovanja bo društvo, ki ga vodi, pozvalo k poklanjanju »etičnih daril«. Gre za to, pojasni, da »čas, ki bi ga sicer porabili za nakupovanje, raje podarimo tistim, ki jih imamo radi. To je lahko večerja, masaža, sprehod, skupna peka piškotov, klepet ob kavi, karkoli. Še zlasti v teh hitrih časih sebi in drugim podarjamo premalo časa.«

Z organizacijo ozaveščevalnih delavnic, foto natečajev, okroglih miz, potujočih razstav, uličnih akcij in stojnic po različnih krajih Slovenije ter izdajanjem glasila Etični potrošnik društvo Focus trka na vest posameznika, poudarja sogovornica, hkrati pa želi ponuditi tudi alternative. Kakšne? Ko gre za energijo, odgovarja, se zavzemajo za prehod na obnovljive vire in decentralizacijo njene proizvodnje. Zagovarjajo tudi skupnostno last energetskih objektov. »Zakaj ne bi neka vas posedovala vetrnice in se tako oskrbovala z električno ­energijo?«

Še zlasti zanimiva se zdi zamisel organiziranja manjših bivalnih skupnosti, s tujko poimenovana cohousing, v okviru katere ima »na primer stanovanjski blok skupno pralnico in sušilnico, ki ju uporabljajo vsi, prav tako skupno izposojevalnico predmetov, namesto dveh avtomobilov na stanovanje pa bi blok posedoval pet avtomobilov, ki bi bili last vseh in bi si jih stanovalci izposojali po posebnem ključu.«

Že vse življenje se giblje v prostovoljskih oziroma nevladnih krogih. Med študijem je polovico leta delala kot prostovoljka v Bocvani pri projektu preprečevanja širjenja okužb z virusom HIV. Od tod tudi naslov njene diplomske naloge: Safe sex is sexy. V prostem času že desetletje trenira brazilsko plesno-borilno veščino z nenavadnim imenom capoeira. Ko na podlagi nekajminutnega ogleda nam prej nepoznane veščine na svetovnem spletu »poznavalsko« pripomnimo, da je to v bistvu prej ples kot boj, nam odgovori: »Morda je videti kot ples, a pri capoeiri so mi že zlomili roko, pa tudi sama sem nekomu pomotoma polomila rebro.« Drugače povsem miroljubna sogovornica je pesketarijanka, torej vegetarijanka, ki je ribe, njen najljubši pisatelj pa je Finec Arto Paasilinna.