Romana Tomc: Nisem druga izbira, sem prava izbira

Ker v Sloveniji premalo sodelujemo in ne spoštujemo drug drugega. Zlasti neprizanesljiva je do politikov, kajti, kot pravi, so popolnoma nesposobni sodelovanja. Zato jih poziva, naj stopijo s piedestala in končno začnejo poslušati druge. O sebi pa: je človek sodelovanja in ne izključevanja. Ima visoka merila, zato je zahtevna ne le do sebe, ampak tudi do drugih.

Volivcem dajete zavezo, da bodo z vašo izvolitvijo dobili najboljšo predsednico do zdaj. V čem bi bilo vaše delovanje tako drugačno od dosedanjih predsednikov, da bi si po koncu mandata zaslužili oceno – najboljša?

Bom predsednica, ki ji je mar za vse ljudi in ki ima vseskozi v mislih, da mora delati v interesu Slovenije kot države. Predvsem se bom zavzemala za to, kar imam v sloganu, torej spoštovanje. Spoštljiva bom do vseh ljudi, tudi do kolegov politikov iz drugih opcij, saj si vsi zaslužijo enako spoštovanje. Sem človek sodelovanja in ne izključevanja. Resnično verjamem v to, da moramo bolj sodelovati. Navsezadnje je predsedniška funkcija najvišja politična funkcija v državi in si zasluži primerno dostojanstvo. Tej funkciji želim z državniško držo povrniti ugled, ki si ga zasluži.

Je Borut Pahor dober predsednik republike?

Je všečen in priljubljen predsednik države. Toda všečnost in priljubljenost še ne zagotavljata, da je nekdo tudi dober.

Kaj so vaše značajske prednosti?

Sem odločna in energična, pogosto tudi čustvena, poštena, natančna, dosledna in zahtevna. Predvsem do sebe. Ker imam visoka merila, sem gotovo zahtevna tudi do drugih.

Na človekov značaj bistveno vpliva vzgoja. Kaj so vam vcepili vaši starši?

Starši so mi dali veliko in za to sem jim zelo hvaležna. Resnično so mi privzgojili prave vrednote. Seveda pa mi je dalo življenje tudi prepotrebne izkušnje ter mnoga znanja in spoznanja.

Kaj vas opredeljuje kot osebnost?

Natanko to, kar sem že rekla. Zelo pomembne so vrednote, izkušnje in znanje. Vse to, kar smo na življenjski poti dobili od nekoga drugega, od staršev, od okolice, ali pa se naučili sami. Skratka, naše življenjske izkušnje v najširšem pomenu.

Se vas dotakne stiska drugih ljudi?

Seveda, absolutno. Zelo.

Kakšen je vaš odnos do begunske problematike?

Mislim, da bi predvsem morala vsaka država najprej poskrbeti za svoje državljane. Toda s človeške plati je popolnoma jasno, da moramo pomagati tudi tistim, ki se znajdejo v stiski. Begunci so ljudje, ki si zaslužijo našo pomoč, seveda v okviru naših zmožnosti. Bi pa pri tem rada povedala, da se niti v Evropi niti v Sloveniji nismo pravilno spoprijeli s to krizo, za katero niti ne vemo, kakšna je: je to begunska, je migrantska kriza. Med tem postavljam zelo jasno ločnico. Imamo begunce, do katerih moramo biti sočutni, ki jim moramo pomagati in si zaslužijo našo pomoč, in imamo migrante, ki so druga kategorija, pri kateri se moramo vprašati, ali imamo dovolj priložnosti v naši ali katerikoli drugi državi, da sprejmemo vse tiste, ki želijo priti v Evropo ali v Slovenijo.

Kaj je za vas najpomembnejša vrednota?

Ne morem izbrati najpomembnejše. Mislim, da je človek skupek več vrednot. Če jih izberem nekaj, pa niso edine, so to gotovo poštenost, odgovornost, sodelovanje, spoštovanje, ljubezen, družina in ljubezen do domovine.

Izbrali ste slogan Spoštujmo in sodelujmo. Zakaj? Kako ste prišli do tega, je bila to stvar trenutnega navdiha ali globokega razmisleka?

Bila je stvar trenutnega navdiha, vendar je najbrž privrela iz mene zato, ker že ves čas tako mislim. V Sloveniji je na splošno premalo sodelovanja in spoštovanja drug do drugega. Če pa se omejimo zgolj na politični prostor, je naša politika popolnoma nesposobna sodelovanja. Menim, da se med seboj tudi ne spoštujejo dovolj, in če tega ni, kako bomo skupaj našli najboljše rešitve? S spoštovanjem in sodelovanjem bi bili rezultati gotovo boljši.

Pravite, da ljudje ne cenijo politikov. Vsak odrasel in zrel človek pa odgovarja za svoja dejanja, tudi politiki. Težava je torej v njih, v njihovi drži, ne v ljudeh, ki jih ne cenijo. Kakšen nasvet bi dali politikom, če bi bili v predsedniški palači, torej s položaja predsednice republike?

Naj končno stopijo s svojega piedestala in začnejo poslušati druge, jih tudi slišati in upoštevati rešitve, ki jih dajejo ljudje, denimo z nasprotnega političnega pola in so dobre. Ne verjamem, da ena glava vse ve. Verjamem pa, da več glav ve veliko. V Sloveniji smo premajhni, da bi si lahko privoščili to pobalinsko obnašanje. To nesodelovanje, ko vse, kar nekdo drug predlaga, ni dovolj dobro, da bi prvi vključil v svoje rešitve. To je zame nepojmljivo. Sama sem vedno sodelovala z drugimi. Tudi ko sem bila poslanka v državnem zboru, sploh pa zdaj v evropskem parlamentu, kjer moramo upoštevati vse politične skupine. Pogovarjala sem se z vsemi in marsikdaj so sprejeli tudi kakšno mojo rešitev. Jaz pa njihovo.

Precej odmevna je bila izjava aktualnega predsednika republike, češ da ne želi biti moralna avtoriteta. Kaj menite, predsednik republike mora biti moralna avtoriteta družbe ali ne?

Mora biti. Seveda je to lahko tudi igra besed. Lahko govorimo o moralni ali politični avtoriteti. Kakršnakoli že, avtoriteta mora biti. Predsednik mora biti državnik.

Predsednik republike mora imeti svoje mnenje, ne sme se pa vtikati ravno v vsako stvar. Kje je po vašem meja? Do kod predsednik sme in od kje naprej ne več?

Strinjam se s tem, da mora predsednik imeti svoje mnenje. Jaz ga imam že zdaj o vsem in ga tudi povem. Tudi predsednik ga mora povedati. Jasno, da ne o vsaki malenkosti, mora pa se oglasiti v primerih, ki zadevajo stisko ljudi, torej predvsem s socialnega področja v najširšem pomenu, prav tako pri strateških zadevah, ki bremenijo državo, njegov glas mora biti slišan tudi pri sistemskih problemih. Ob tem se je pravzaprav dolžan oglasiti. Ljudje to od njega pričakujejo. Saj vendar nimajo predsednika samo za lepe čase. Pričakujejo, da se oglasi, tudi ko so manj lepi časi in da jim vlije zaupanje, da bodo stvari šle drugače oziroma bolje naprej.

Pooblastila predsednika republike so zelo omejena. Na katerem področju lahko odigra največjo vlogo?

Ravno na tistem, kjer nima formalnih pooblastil. Kot najvišja avtoriteta, kot človek, vreden zaupanja, kot nekdo, za katerega bodo državljani in državljanke vedeli, da bo v odločilnih trenutkih stal na njihovi strani, da bo to jasno povedal, da se bo znal postaviti za njihovo dobro in tudi v dobro države kot take. Da ne bo mirno gledal krivic, kadar se te dogajajo, in ne bo sprejemal dvojnih meril. Ljudje so postali apatični od tega, da nihče od 'velikih' nikoli ne odgovarja. Odgovarja samo mali človek. Vsi vedo, da to ni prav, pa se vendar nič ne zgodi. Predsednik države je prvi med tistimi, ki bi moral biti zelo glasen, ko gre za te krivice in dvojna merila. Tega ne bi smel dopustiti! Vem, kot predsednica države ne morem biti roka pravice, lahko pa sem glas pravice! In ta glas bo zelo močan.

Kakšen je vaš odnos do države?

Sem izredno vesela, da lahko živim v samostojni državi Sloveniji, da jo sploh imamo. Če pogledamo malce okoli sebe, koliko narodov si želi samostojno državo, pa je nimajo. Mislim, da se do svoje domovine obnašamo preveč mačehovsko. Ne znamo je dovolj ceniti. Jaz pa svojo državo izjemno cenim.

Trdite, da je stanje v Sloveniji kljub ugodnim statističnim kazalcem slabo, predvsem zaradi strukturnih problemov, ki da se skrivajo pod površjem. Kaj so po vašem te ključne težave?

Ravno ugodni statistični kazalci so mogoče za kratek čas prekrili to naše stanje v vseh sferah družbe, ki pa ni dobro. Poglejmo najprej pokojninski sistem, ki bo vzdržen samo še nekaj let in za katerega resnično upam, da se ne obetajo hudi časi in da bomo prej ukrepali. Poglejte zdravstvo, socialno okolje, ljudje se še vedno počutijo manjvredne. In treba je omeniti še eno področje, kjer moramo narediti velike premike. Kakorkoli obračamo in kakorkoli se vladajoči pohvalijo z dobrim stanjem, ljudje ne zaupajo v pravno državo. Naštela sem štiri velika področja, in če nam bo uspelo tukaj nekaj narediti, si lahko obetamo korak naprej, sicer pa ne. Kajti dobra statistika ni odraz dobrega vodenja države ali učinkovitih ukrepov vlade, ampak bolj splošnega ekonomskega razcveta v državah, ki so naše največje trgovinske partnerice. Če gre njim dobro, se to pozna tudi pri nas. Ampak to nas ne sme uspavati. Zdaj je čas za spremembe.

Verjetno je že prepozno, da bi se sedanja vlada tega lotila, saj vstopamo v predvolilno leto, to obdobje pa ni najbolj naklonjeno spremembam in reformam. Ali ta vlada lahko še kaj stori, da potegne voz naprej?

Žal ne. V zadnjem letu se ne bo zgodilo nič. Bo nekaj predvolilnih bombončkov, tako kot je to običajno v letu pred volitvami, in upam, da bodo ljudje to prepoznali. V treh letih, ki so za nami, pa razen obljub ni bilo kaj dosti storjenega.

Lahko predsednik republike vpliva na izboljšanje zdravstvenega sistema?

Lahko. Vendar posredno. Jasno je, da se s svojimi odločitvami ne more vtikati v odločitve drugih. Lahko pa kot avtoriteta s svojim mnenjem vpliva na to, da bodo tisti, ki odločajo, odločali drugače oziroma bolje ali v smeri, kot jo predlaga predsednik države. Seveda to ni nobena prisila. Če gre za avtoriteto, je to vse, kar potrebujemo!

Menite, da je bilo primerno o tako kompleksnem vprašanju, kot je gradnja drugega tira, odločati na referendumu? Bi se kot predsednica izrekli o tem?

To je eno tistih pomembnih vprašanj, o katerih se predsednik ne samo lahko, ampak se mora izreči. Jaz bi se.

Kako?

Po stroki sem ekonomistka, zato me je pri tem projektu vlade najbolj zmotila popolnoma odprta finančna konstrukcija. Ne vemo, koliko nas bo stal drugi tir, kdo ga bo plačal, bodo tukaj zraven tujci, bomo to plačali davkoplačevalci, skratka, preveč je odprtih vprašanj. Preden se projekt začne, bi želela, da se ta rešijo. Nisem proti gradnji drugega tira, menim, da je potreben, in to zagovarjam, vendar ne na tak način.

Za vas torej ni sporna gradnja, ampak način, kako se projekta lotevamo?

Absolutno.

Kakšno sporočilo po vašem daje izid referenduma?

Skrbi me predvsem nizka volilna udeležba.

Zakaj pa mislite, da je bila tako nizka?

Ljudje enostavno nimajo več zaupanja, da lahko v tej državi še o čemerkoli odločajo. Mislijo, da njihov glas nič ne šteje, pa vendar ni tako. Ker imajo to pravico, bi morali prevzeti tudi odgovornost, da odločajo o tako pomembnih stvareh. Ampak ne krivim ljudi. Krivim sistem, ki je pripeljal do tega, da ljudje ne čutijo potrebe, da bi odločali o svoji prihodnosti. Ljudje so takšni, kot pač so. Če bi jim vcepili zavedanje, da so pomembni in da njihov glas šteje, sem prepričana, da bi prišli v večjem številu.

Ali morebiti ni bila materija, o kateri se je bilo treba izreči, prezahtevna? So bili preveč zmedeni zaradi toliko nasprotujočih si informacij?

Ne bi podcenjevala volivcev. V Švici imajo tako imenovani referendumski dan, na katerem odločajo o več zelo pomembnih vprašanjih hkrati, nedavno so recimo odločali o pokojninski reformi. Zakaj bi bili mi kaj manj sposobni kot oni? Stvari je treba pravilno predstaviti. Pri nas pa so bili ljudje zmedeni zaradi številnih informacij in niso resnično vedeli, kaj je jedro problema. Šlo je za sporen način izvedbe projekta in ne za projekt kot tak.

Vas v evropskem parlamentu kolegi kdaj sprašujejo o težavah z uveljavitvijo arbitražnega sporazuma? Se vam zdi, da razumejo celotno situacijo?

Zelo redko boste našli koga, ki bi se opredelil za eno ali drugo stran v nekem bilateralnem sporu ali pri odprtem vprašanju. To je popolnoma načelna stvar. Stvari ne poznajo dovolj, zato se ne želijo postaviti na eno ali drugo stran. Pogovarjamo pa se s hrvaškimi kolegi in moram reči, da so zadovoljni z arbitražno razsodbo. Medtem ko Slovenci nimamo razloga za zadovoljstvo.

Ampak zakaj potem oni nasprotujejo uveljavitvi sporazuma?

Razlogov je več. Prvič, v tem konkretnem postopku so stvari pripeljali tako daleč, da so se iz postopka dejansko umaknili. In če so se umaknili, potem zelo težko priznajo odločitev, ki je – povejmo naravnost – zanje ugodna. Druga težava je bojazen, da bi se tak način reševanja sporov, ko je bil s Slovenijo, uveljavil tudi pri njihovih drugih odprtih vprašanjih glede meje z drugimi državami. Bi pa rekla, da naša zunanja politika oziroma diplomacija v tem trenutku Sloveniji ni ravno v ponos.

Mesece je trajalo, da so vas prepričali v kandidaturo. Menda si nikakor niste želeli nastopiti na predsedniških volitvah. Na koncu ste vendarle privolili. Kaj je nazadnje pretehtalo?

Do funkcije predsednika republike resnično čutim veliko spoštovanje, zato sploh nisem razmišljala v tej smeri. In potem sem srečevala ljudi, ki so mi izražali podporo in zaupanje, pri čemer je zelo pomembno, da to niso bili samo ljudje iz naše stranke, ampak tudi z drugih političnih polov ali takšni, ki se s politiko sploh ne ukvarjajo. Sicer pa moraš tako pomembno odločitev, kot je ta, na koncu vedno sprejeti sam – vključno z vsemi njenimi posledicami. Če si pravi in imaš vrednote, ki sem jih prej omenjala, potem je popolnoma legitimno, da se vprašaš, ali sem res jaz tisti, ki bom to zmogel. Zato je bil ta premislek zelo tehten. Zame to ni avantura in ne iščem prepoznavnosti. Odločila sem se, ker bi resnično rada naredila neke spremembe in bila predsednica za vse ljudi.

Menite, da Borut Pahor ni predsednik za vse ljudi? Vsi poudarjate, da bi bili radi predsednik oziroma predsednica za vse ljudi.

Bom ostala pri tem, kar sem že rekla. Je pač všečen in priljubljen. In nadaljevala samo še z enim stavkom oziroma vprašanjem: po čem si bodo ljudje zapomnili aktualnega predsednika? Prav gotovo ne po kakšnih pomembnih in dobrih državniških potezah.

Veljate za umirjeno, urejeno in prijetno damo. So se v stranki tudi zato odločili za vas?

Če so se, s tem ni nič narobe. Pa vendar to ni dovolj. Za to, da dobiš takšno zaupanje, kot sem ga, je treba imeti še kaj več. Vendarle sem na svetu stranke, ki ima več članov (gre za 290-članski organ, op, p.), kot ima marsikatera druga stranka vseh članov, dobila 97-odstotno podporo. In poudarjam, da je bilo glasovanje tajno. Morda je prispevalo tudi to, da imam svoje mnenje, ki ga povem in je včasih tudi samo moje, a me ljudje zaradi tega cenijo.

Toda bili ste favoritka predsednika stranke. On vas je predlagal.

Tudi on me je predlagal. Pri nas kandidate predlagajo ljudje iz občinskih odborov iz vse Slovenije in od teh sem dobila največ podpore, še preden sem postala uradna kandidatka. Mi je pa seveda v čast, da je tudi predsednik stranke prepoznal, da sem ravno jaz tista prava izbira.

Tu in tam je sicer slišati, češ da ste zdaj pač vi prišli na vrsto za Milanom Zverom, ki ni požel nekega uspeha.

Tega ne bi tako zelo povezovala. Dejansko verjamem v to, da so me ljudje prepoznali kot najboljšo kandidatko. Nisem druga izbira, sem prava izbira.

Vas je spodbujal in vam dal kakšen nasvet tudi Zver, glede na to, da ima izkušnje s predsedniško kandidaturo?

Pogovarjala sva se tudi o tem. On je bil pravzaprav prvi, ki je moje ime 'spustil' v javnost.

Je res, da ste hoteli zagotovilo, da boste tudi na prihodnjih evropskih volitvah uvrščeni visoko na listi, v zameno za privolitev v predsedniško kandidaturo?

Vesela sem, da ste me to vprašali. Da takoj razblinimo dvome. Ne, to ne drži. To ni moj slog.

Vas pa zanima še en mandat v evropskem parlamentu?

Trenutno me zanima položaj predsednice države.

Živite v glavnem v tujini. Kakšna služba vas čaka v domovini po koncu mandata, če ne boste predsednica?

Nobena služba me ne čaka. Sem ena tistih, ki jih nikoli ni čakala naslednja služba. Vedno sem si priložnosti iskala na novo in sama. Nikjer mi ni bilo nič podarjenega.

SDS je stranka, razpeta med državotvornostjo in populizmom, in tako deluje tudi njen predsednik. Kaj pa vi?

Jaz pa sem človek sodelovanja in povezovanja. Ves čas. In takšna nameravam ostati. Kvečjemu mislim to še izboljšati. Da to niso samo besede, bi vam gotovo lahko potrdili številni moji kolegi, s katerimi sem delala v parlamentu in tudi v drugih službah. Nikoli nisem za seboj puščala nerešenih vprašanj ali ljudi, ki me ne marajo. Vedno se lahko vrnem in vedno me dobro sprejmejo, kadarkoli pridem.

Za politika je to kar velik dosežek.

Ampak je res. Vprašajte levico, vprašajte koga iz SD, vprašajte Janija Möderndorferja, kogarkoli … Na strokovni ravni sem vedno rada razpravljala, kdo ima boljšo rešitev. Nikoli pa nisem bila žaljiva ali podcenjevalna.

Kako razumete dejstvo, da kar štiri kandidatke za predsednico države prihajajo z desnega volilnega pola?

To je zgolj naključje.

Verjamete v to? Pravijo, da v politiki ni naključij.

Ne vem. Vem samo, da sem bila izbrana kot najboljša kandidatka Slovenske demokratske stranke. Upam, da so bile tako izbrane tudi preostale tri kandidatke. Težko govorim za druge. Raje govorim zase. Tako kot ne obljubljam nemogočega, ampak kar obljubim, zares naredim.

Angelca Likovič ali Maja Makovec Brenčič – če bi morali odločiti vi, katera bi bila predsednica?

O svojih protikandidatkah bi se bilo tukaj neprimerno izrekati. Navijam zase.

Bomo predsednika oziroma predsednico dobili že v prvem krogu ali stavite na drugi krog?

Ne vem. Sem realistka in vem, da bo ta pot težka, ampak verjamem v končno zmago. Ali bo ta v prvem krogu ali v drugem, bomo pa še videli.