Vedro je vztrajal, naj si vzamem dvajset minut za kratek poskus, kajti ko ljudem samo z besedami razlaga, kaj kozarci naredijo z vinom, mu ne verjamejo. Že po prvem vinu, natočenem v štiri različne kozarce, pa mu vsak. Zadnje orožje je kartonski kozarček za kavo. V njem se izgubi vsaka sled za tem, kaj je vinar z vinom, ki je v njem končalo, hotel povedati. Na to je Čarman navezal znano modrost, da je za kozarec treba odšteti toliko, kot je stala steklenica vina, ki ga nameravamo okušati.
Če pijemo res poceni vino, ni treba komplicirati. Že v razredu med petimi in desetimi evri, pravi, pa se najde precej vin, ki so vredna pravega kozarca. Ker pa ga ni človeka, ki bi bil zmožen slediti vsem finesam in nakupiti kozarce za vsako vino posebej, je na koncu predlagal štiri oblike, modele, s katerimi bomo lahko korektno ponudili tisto, kar se v povprečni slovenski družini pije ob različnih, tudi boljših priložnostih. Za model je vzel kozarce tirolske znamke Riedel, pač prve, ki je »fiziko« kozarcev od šestdesetih let prejšnjega stoletja povzdignila v znanost.