Tiskane izdaje
Ko pride domov, v Slovenijo, se le za kratek čas življenje, ob vodi in zelenju, umiri, potem gre spet s polno paro naprej. Spoznava svet, njegove lepote in tegobe. Poskuša ujeti trenutke v objektiv in jih po svoje predstaviti ljudem. Uporablja vedno nove prijeme in jih inovativno vpleta v fotografijo.
1#Džezva in kava. Matjaž Tančič je kavo začel piti pred petimi leti, ko je prvič obiskal Kitajsko in tam sodeloval pri enem večjih fotografskih projektov. »Zgodilo se je čisto iz praktičnih razlogov – bil sem utrujen, delali smo pozno v noč, zato so kava in različni energijski napitki postali stalnica.« Slednjih se danes bolj kot ne izogiba, kava pa ostaja njegova ljubezen. »Mogoče tudi zaradi tega, ker še vedno veliko potujem v države, kjer je kavna kultura zelo bogata. Še posebno lepi spomini me vežejo na Sarajevo. Od tam je tudi moja nova džezva.« Kavo si Matjaž skuha vsako jutro, tudi na Kitajskem, kjer si vsak dan znova pripravi barcaffe. »V štirih letih v Pekingu mi ga še ni zmanjkalo,« o svojih ves čas polnih zalogah pove fotograf. »Mora biti brez sladkorja, brez mleka, črna kot smrt. In veliko je popijem,« povzame sago o kavi Matjaž. Ker zajtrk ponavadi prespi oziroma preskoči, je kava tudi njegov prvi obrok.
2# Palčke. »Seveda znam jesti s palčkami. Znal sem, še preden sem prišel na Kitajsko, v tednu ali dveh pa se potem popolnoma navadiš,« o svoji spretnosti, ki jo dnevno uporablja, ko je na drugem koncu sveta, spregovori umetnik. Pri kitajski kuhinji ga najbolj preseneča to, da »je svetlobna leta stran od naše evropske. Na Kitajskem ima osnovna kuharska knjiga najmanj 1000 receptov,« pove prevzeto. Ko je prišel v Peking, je vsak dan jedel kaj drugega. »In še danes bi lahko to nadaljeval.« Gobe, zelenjava, ribe, nekje je žar, drugje pa so v ospredju ovce. »Raznolikost je neverjetna in me navdušuje.« Nikakor pa se ne more navaditi na drobovino, ki jo Kitajci veliko pripravljajo. Ni niti največji navdušenec tega, da žival čisto razsekajo, skupaj s kostmi. »Fileja tukaj sploh ne dobiš in vedno iz mesa izbiraš še kosti,« nam odgovori na vprašanje. »Ja, pokusil sem tudi psa. Nevljudno bi bilo namreč jed zavrniti. Tam velja za lokalno specialiteto.« Za svetovnega popotnika se kar spodobi, da rad spoznava nove stvari, in tudi Matjaž pri tem neizmerno uživa.
3# Sladice. »Moj dom je še vedno, in vedno bo, Slovenija. Ustvarjalna baza pa je vsekakor Kitajska,« pove fotograf, ki se zelo udobno se počuti v obeh državah. »V resnici ne bi mogel niti brez ene niti brez druge.« A če ga vprašamo, kaj na kitajskem jedilniku najbolj pogreša, kot iz topa izstreli, da so to sladice. »Teh na Kitajskem nimajo, tako da si doma z veseljem privoščim kakšno čokoladno torto ali sladoled. Vsakič znova se veselim tudi odlične gobove juhe in praženega krompirja.« Pogreša pa tudi preprosto in sproščeno druženje ob večerji s prijatelji. »Na Kitajskem je namreč večerja glavni dogodek, hrane je v izobilju, tudi po trideset jedi je na vrtljivem krožniku, prav ob večerji se ponavadi sklepajo tudi pomembnejši posli.« Sicer pa Matjaž na Kitajskem nič ne kuha. »Najprej zato, ker živim sam, pa tudi zato, ker je na ulici toliko različne ponudbe, jedi so zdrave, okusne in ne nazadnje zelo poceni.«
4# Morske jedi. »Če bi moral izbirati, katera hrana mi najbolj prija in je narejena po mojem okusu, bi bila to malezijska. Država sama mi ni ravno po godu, čez hrano pa je ni,« se razgovori. V Maleziji je tretjina prebivalstva iz Kitajske, tretjina je iz Indije, drugi so Malezijci – vsi pa navdušujejo z nanom, svežimi sokovi, jedmi z žara. »Vedno znova sem presenečen, kako je dobro.« A tudi kitajska morska hrana ni od muh, v resnici dobi morski svet v tistem delu sveta čisto nov pomen. Že prej omenjena raznolikost se razširi za vse, kar je morskega. »Polži, morske klobase, meduze, ježki, mehkužci, želve, alge – vse, kar je pod vodo, pojedo. Ne zamenjam tega niti za eno našo odlično postrv,« pove z žarom v očeh. A tudi postrvi se ne odreče. Poleti si jo, ponavadi kje okoli Bovca, na improviziranem ognju in v rešetki obvezno privošči vsaj enkrat. Na svojem novem konjičku je zdaj hitro in tu in tam.
5# Urnik. »Na Kitajskem je vse nekako povezano s hrano, tako se začne in konča. Tudi urnik je tako precej podrejen dnevnim obrokom,« pove fotograf. Pravi, da če je predolgo na Kitajskem, se tudi malo poredi. »Vedno znova mi je zanimivo, kako za Kitajce velja – najprej hrana, potem pa delo,« pravi. Zanj je še vedno obratno. Kitajsko ne govori dobro, zna res le osnove in hrane ne fotografira rad. »Če je kaj posebnega, z veseljem pritisnem na sprožilec fotoaparata, ne bi pa se loteval recimo objav hrane na instagramu ali drugih družabnih omrežjih.« Zadnje mesece se je intenzivno ukvarjal s projektom, ki so ga v začetku poletja predstavili v Grčiji. »Ideja je bila fotografiranje mitov o junakih – ljudeh, ki so se borili proti neljubim dogodkom, situacijam, poskušali smo to aktualizirati in upodobiti begunsko krizo drugače.« Odlična predstavitev, vrhunsko delo, čudovita ideja.
