Tiskane izdaje
Lani v poletnem času smo z Žitom dvema bralcema naše priloge, Dušanu Klobasi iz Ljubljane ter Sonji Čibej iz Trebnjega, omogočili nenavadno, za današnje čase redko izkušnjo: lahko sta si na roke zasejala piro in pšenico, in sicer letno zalogo! Žito je prostor za posevek odstopilo na poljih, ki so namenjena za bio program Natura.
Prekmurje je bilo prekrasno, ko smo ga v zadnjih dneh obiskali, da preverimo, kako posevek raste, in se tudi dogovorimo o žetvi. Tako kot smo napovedali: v spomladanskih mesecih se ravnice, ki so včasih tudi melanholične, spremenijo v valujoče morje živo zelenega klasja. Panonsko morje pač, še posebno v kombinaciji z modrino prostranega neba, po katerem se vozijo poletni oblački.
Že na prvi njivi, ki smo jo obiskali, pri Šiftarjevih, smo bili ganjeni – ampak nad nečim čisto drugim, kot bi navduševalo pravega, resnega kmeta. Že izza ovinka pred njivico je silil oblak omamnega vonja. Na dvajsetih arih, ki smo jih s setvijo zavzeli lani, se je bohotno razraslo rastlinje, ki je za kmeta nadležen plevel, za koga drugega, ki še ima privilegij romantike, pa prekrasen prizor: v pšenici Dušana Klobase in Sonje Čibej so cvetele omamno dišeče kamilice, za piko na i pa so jim družbo delale plavice. Mogoče s tem poljem naša bralca ne bi zmagala v tekmovanju v hektarskem donosu, tudi v knjige o kmetijskih uspehih se ne bomo prebili – ampak ne morete si zamisliti žitnega polja, ki bi bilo videti bolj »bio«, kot je to. Zaveza je pač resna: pri bio pridelavi ni močnih gnojil ne škropljenja proti škodljivcem in plevelom in razne rastline, ki jih povezujemo z žitnimi polji, na primer plavice, lahko še vedno najdejo prostor med žitnimi stebli.
Foto: Tadej Regent/Delo
Dokaz, da smo bili jeseni res tu: na prostranem polju, ki je večinoma rezervirano za ekološko pridelavo, še vedno stojita tabli, ki označujeta »gerka« Sonje in Dušana. In tudi tu se vidi, da smo se odločili za malo svoj pristop. Pira je precej nižja kot na preostalem polju. Je pa toliko bolj gosta! Nas je pa Panvitin tehnolog Boštjan Ferenčak pohvalil, da je posejano presenetljivo enakomerno, vsaj za ročno setev. Ampak, seveda, popolnoma pregosto.
Spomnimo: jeseni smo bili kar atrakcija – kmetje na traktorjih so ustavljali in nas gledali –, kajti ročna setev se na poljih velikega obsega ne obnese. Vsi, ki smo bili zraven, pa smo hoteli poskusiti, biti del te že skoraj etnološke zgodbe, čutiti, kako zlato zrno spolzi skozi prste, poleti v zrak in potem pristane v toplih grudah. Te ga potem hranijo, dokler naslednje poletje ne začne sklanjati klasja pod težo pridelka. Zato smo toliko nasejali: vsak je šel enkrat čez!
Foto: Tadej Regent/Delo
Podrobno poročilo, kako so naše pazduhe zdržale, pride nekje v drugi polovici julija. Glede na vreme pač. Pobliže se bomo tudi spoznali z zdaj že skoraj pozabljenimi zgodbami o žetvi v času, ko vsega še ni delala mehanizacija, pa tudi to bomo raziskali, kaj je bila tipična hrana žanjcev in žanjic.
